NA EKS
Komentar Dušana Malovrha: Lažipot
Zavijemo dol do novega cilja in tistega dne vendar nekaj osvojimo ali požremo ponos, gremo do avtov in se poberemo?
Odpri galerijo
Odtrgani kažipot nas ni poslal v pravo smer. Foto: Dušan Malovrh
V morju pločevine smo se do zdaj že naučili, da na izletu dober parking pomeni pol zmage. Druga, lepša polovica izleta je seveda pot, na koncu okronana s ciljem. O tem, da je že pot sama tudi cilj, raje ne bi filozofiral. Ker v soboto nismo osvojili cilja. Obstali smo malo pod vrhom.
Prvi del naloge smo opravili z odliko, za vse tri avte našega konvoja smo našli prostor visoko pod naciljano goro, ne da bi ovirali promet na ozki makadamski cesti in ne da bi bili naši jekleni konjički morda v napoto traktorju lastnika zemljišča. Sledil je drugi del naloge, pot.
Odkar imamo pametni telefon in strička Googla, ki nas v sodelovanju s tistim tam zgoraj – satelitom, namreč – vodita čez drn in strn bližnje in daljne okolice, smo se nevarno polenili. Zdi se nam, da se v pripravah na manj zahtevne ture ni treba več temeljito pozanimati, kako in kje bomo hodili. Ampak ko pridemo v neznane kraje premnogih poti in stranpoti, nam aplikacije hitro odpovedo poslušnost. Prijatelj, ki zadnje čase kolesari kot za st(r)avo, je denimo že parkrat sledil stezi na aplikaciji in se kar naenkrat znašel brez poti. Dobesedno, resnično.
No, v naših hribih nam tudi brez Googla ne bi smelo biti hudega, poti nam kažejo kažipoti. Zaplete pa se, če kažipota ni (več) ali pa je pomanjkljiv, zavajajoč. Tedaj je res samo še – lažipot, kot je v potu svojega obraza skoval novo besedo Igor, sotrpin na sobotnem pohodu, in to potem, ko smo zaradi odpadlega, prej bi rekel namerno odtrganega kažipota na križpotju zavozili, no, zapešačili pri vzponu na očaka Cerkljanskega hribovja. Še dobro, da smo kažipot našli v šavju vsaj ob vrnitvi, čeprav tri ure prepozno, kajti z njim smo našli tudi grešnega kozla našega neuspelega naskoka na 1630 metrov visoki Porezen.
Ampak ko smo se izkopali iz zosa, nam še ni bilo dovolj. Pred novo dilemo smo skočili v novo godljo. Naj ostanem ali grem, se je spraševala osmerica staršev s šestimi otroki. Zavijemo dol do novega cilja in tistega dne vendar nekaj osvojimo ali požremo ponos, gremo do avtov in se poberemo? Se postrgamo, bi rekla mlajša generacija. Kažipot je sicer tokrat držal kot pribito. Dobesedno, na drevesu, in informativno – tudi aplikacija Google Maps je potrdila smer. Ampak bil je le kažipot Made in doma spacan, brez predvidenega časa, ki nam ga denimo sporočajo vzorno poenoteni in pregledni rdeči kažipoti planinskih društev oz. planinske zveze.
S senčnate glavne poti smo se tako spustili v novo avanturo po golem pobočju. Pot se je pod utrujenimi nogami zavlekla kot štrumpantel in hlad Davških slapov je pod pripeko 30 stopinj Celzija (p)ostal zgolj fatamorgana. Morali bi se postrgati. Že zgoraj.
Prvi del naloge smo opravili z odliko, za vse tri avte našega konvoja smo našli prostor visoko pod naciljano goro, ne da bi ovirali promet na ozki makadamski cesti in ne da bi bili naši jekleni konjički morda v napoto traktorju lastnika zemljišča. Sledil je drugi del naloge, pot.
Zavijemo dol do novega cilja in tistega dne vendar nekaj osvojimo ali požremo ponos, gremo do avtov in se poberemo?
Odkar imamo pametni telefon in strička Googla, ki nas v sodelovanju s tistim tam zgoraj – satelitom, namreč – vodita čez drn in strn bližnje in daljne okolice, smo se nevarno polenili. Zdi se nam, da se v pripravah na manj zahtevne ture ni treba več temeljito pozanimati, kako in kje bomo hodili. Ampak ko pridemo v neznane kraje premnogih poti in stranpoti, nam aplikacije hitro odpovedo poslušnost. Prijatelj, ki zadnje čase kolesari kot za st(r)avo, je denimo že parkrat sledil stezi na aplikaciji in se kar naenkrat znašel brez poti. Dobesedno, resnično.
No, v naših hribih nam tudi brez Googla ne bi smelo biti hudega, poti nam kažejo kažipoti. Zaplete pa se, če kažipota ni (več) ali pa je pomanjkljiv, zavajajoč. Tedaj je res samo še – lažipot, kot je v potu svojega obraza skoval novo besedo Igor, sotrpin na sobotnem pohodu, in to potem, ko smo zaradi odpadlega, prej bi rekel namerno odtrganega kažipota na križpotju zavozili, no, zapešačili pri vzponu na očaka Cerkljanskega hribovja. Še dobro, da smo kažipot našli v šavju vsaj ob vrnitvi, čeprav tri ure prepozno, kajti z njim smo našli tudi grešnega kozla našega neuspelega naskoka na 1630 metrov visoki Porezen.
Ampak ko smo se izkopali iz zosa, nam še ni bilo dovolj. Pred novo dilemo smo skočili v novo godljo. Naj ostanem ali grem, se je spraševala osmerica staršev s šestimi otroki. Zavijemo dol do novega cilja in tistega dne vendar nekaj osvojimo ali požremo ponos, gremo do avtov in se poberemo? Se postrgamo, bi rekla mlajša generacija. Kažipot je sicer tokrat držal kot pribito. Dobesedno, na drevesu, in informativno – tudi aplikacija Google Maps je potrdila smer. Ampak bil je le kažipot Made in doma spacan, brez predvidenega časa, ki nam ga denimo sporočajo vzorno poenoteni in pregledni rdeči kažipoti planinskih društev oz. planinske zveze.
S senčnate glavne poti smo se tako spustili v novo avanturo po golem pobočju. Pot se je pod utrujenimi nogami zavlekla kot štrumpantel in hlad Davških slapov je pod pripeko 30 stopinj Celzija (p)ostal zgolj fatamorgana. Morali bi se postrgati. Že zgoraj.
