Komentar Dušana Malovrha: Mandarine v žaklju

Ko sem bil majhen, sem jih dobival za miklavža in samo za miklavža. Stara mama jih je vnukom zapakirala v prozorno plastično vrečko, zraven svežih in sočnih sadežev pa je po tradiciji dodala kot kamen trde rožiče in dobrega moža iz čokolade. Mandarine za miklavža so bile pričakovano presenečenje, skromen, a prav čustven običaj, ki je povezal dve generaciji daleč narazen ter napovedoval večja darila staršev za novo leto.

Mnogo časa in en politični sistem pozneje mandarine niso več samo za miklavža temveč že veliko prej in tudi še dolgo potem. Prodajajo jih že vsakim vogalom. Veliko povpraševanje, velika ponudba, pač. Zato niti ne preseneča, da se je med odpoklici živil, ki se te dni vrstijo kot pot tekočem traku, znašel tudi ta priljubljeni agrum. Najbolj cenjene pri nas so kajpak mandarine iz porečja Neretve.

»Slovenci ste nori na neretvanske mandarine in letos je izjemna letina,« mi je potrdil Dalmatinec, ki jih prodaja v našem kraju. Štirje sodelavci v najeti hiši velike pošiljke iz Hrvaške prepakirajo v žakeljčke, nato se razporedijo na 20 kilometrov vzdolž Dolenjske. Kolikor vidim, se sogovornik nad prodajo ne more pritoževati, čeprav je na vrhuncu sezone izbruhnila aferica z odpoklicem neretvanskih mandarin iz večjega nakupovalnega središča zaradi presežene vsebnosti pesticida klorpirifosa.

»A vaše so v redu, kar se tega tiče?« ga špiknem. »Ihhhh, seveda, poglej, kakšne so, različne, tiste v trgovskih centrih pa so vse iste,« mi vrne. In res: skozi mrežico kukajo velike, majhne, povsem oranžne, šekaste ... Te res ni po jusu, se pravi eusu. Morda res niso (pretirano) špricane ... Za probat mi jih ne ponudi, se pa pohvali, da na jug lepe njihove letos vozijo avtobusi, polni Slovencev, ki si sami naberejo mandarin. Za resno, ne turistično obiranje pa morajo najemati tujo delovno silo, celo s Filipinov, saj domačih ne dobijo, mi potarna Dalmoš. No, če bi jih normalno plačali, bi že dobili tudi domače, si mislim in vzamem v naročje štirikilski žakelj. Res zgledajo natur, eko in še bio.

Doma sem jih poskusil. Slastne. Ravno prav zrele in sladke, a vendar še majčkeno kisle in osvežilne. In kar je glavno – brez pešk. Samo da so tudi brez klorpirifosa.