Komentar Dušana Malovrha: Markacijski mrk
Kar se mene tiče, morata biti za uspešen izlet izpolnjena dva glavna predpogoja: varen parking na dovoljenem mestu (če je brezplačen, še toliko bolje) in ustrezno označena pot. Ne preveč uhojeni pohodniki se zanašamo na rdeč krog z belo piko, oznako, ki nas usmerja proti cilju in ki ji po njenem iznajditelju Alojzu Knafelcu rečemo tudi Knafelčeva markacija. Brez nje bi se v hribih najbrž občutno zmanjšalo število planincev, skokovito pa povečalo število izgubljenih in pogrešanih.
Pot od gradu do gradu po Kraškem robu nad Obalo od pohodnika ne zahteva ravno vrhunske priprave – v obe smeri je približno 15 kilometrov ali cirka 20.000 korakov. Recimo nekaj takega kot polovica Poti spominov in tovarištva okoli Ljubljane. Vzame dobre tri ure hoje po planem, nad avtocestnim predorom Kastelec, med cestami ter gozdom. Tam hlačajo celo medvedi, se da prebrati v komentarjih na spletu. No, kosmatinca k sreči nismo srečali, lahko pa potrdim, da gre za pravo divjino – divjih odlagališč smo namreč videli kar nekaj.
Ob poti nismo našli špargljev, a nas je potolažil lokalni pobič z lepim šopom za tri evre (bi bilo treba iti malo v gozd, je dal vedeti). Nekaj dobre volje in kondicije pa so nas v aprilski rekordni pripeki stale markacije. Ne rečem, da jih ni bilo, ampak postavljene so tako (neopazno), da jih je oko, ki ni sokolje, zlahka spregledalo. In to dvakrat. Pa čeprav je ves čas oprezalo za njimi. Na izhodišču zgledno postavljeni kažipoti in oznake so se najbolj zredčili in obledeli ravno tam, kjer so najbolj pomembni – na razpotju in ob prečkanju ceste.
»Markacisti narišejo markacije na izstopajoča drevesa, večje skale ali druge primerne objekte, praviloma vedno na desni strani v smeri hoje,« piše na wikipediji, meni pa se je med tokratnim pohodom od Socerba do Črnega Kala spet zazdelo – pa upam, da se motim! –, kot da bi celo skrbniki poti že predvidevali, da ima tudi najneumnejši pohodnik v žepu pametni telefon, s katerim si pomaga, da ne zabluzi predaleč stran od ponorelega sveta. In da zato oznake na sami poti niso več ključnega pomena.
Jaz se markacijam in markacistom nikakor ne bi odrekel. Da bi lahko še bolje opravljali svoje hvalevredno poslanstvo in nam kazali pravilno pot v naravi, jim pošiljam pozdrav v obliki SMS-sporočila s ključno besedo POT5 na številko 1919.
