NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Maskerada
Če vem, da me ščiti, bom nosil masko, pa če mi Kacin ukaže ali ne. Če jo Kustečeva ima ali je nima.
Odpri galerijo
Z zaščitnimi maskami je približno tako kot s sestavljanjem nogometne reprezentance. Vsak se spozna, vsak bi bil selektor, ki odloča: nositi ali ne nositi. Evo še mene. Torej, sam mislim, da bi morala biti odločitev strokovna in ne politična, kar pri nas vse bolj postaja. Z drugimi besedami: če verjamem, in verjamem, da me maska ščiti pred okužbo v obeh smereh – da ne okužim in se ne okužim –, si jo bom seveda nadel. Zamaskiral se bom, še zlasti v zaprtem prostoru, pa če mi to Kacin svetuje ali ne. Masko si bom dal gor, pa čeprav si je Kustečeva ni dala. In to kljub njenim lastnim pozivom in navodilom, da so maske čedalje bolj obvezne v šolah, katerih ministrica je.
»Saj ni tako težko, samo nekatere, ki že tako ali tako govorijo bolj po tiho, zdaj komaj slišim in razumem,« pravi naš sedmar, ki mora od ponedeljka tudi med poukom ves čas nositi zaščitno masko. Čeprav ni tako hudo, se sprašujem, ali ne bi bilo bolje, če bi ob takih omejitvah v šolah spet preklopili na pouk na daljavo. Bi se vsaj videli in slišali. Če so se učitelji med počitnicami res pripravili na digitalno šolanje, seveda. Če se niso, potem naj pač ostane tako, zamaskirano in momljajoče.
Letos sem fasal en virus (korone uradno še ni bilo pri nas), potem ko sem bil v zaprtem prostoru z dvema, ki sta okoli mene kihala in krehala. Plitko sem dihal, a sem kar čutil, kako nevidni delci vstopajo vame z neposrednim kapljičnim prenosom. Zato me v času koronakrize toliko manj zanimajo pozivi potrčkov ne vem katerih skeptikov, češ da so maske larifari. Ne zanimajo me zvezdniki, ki se razgaljenih čeljusti širokoustijo na instantnih omrežjih. In zato kobajagi niso del črede.
Ne, oni bi se samo čredno prekužili. Ne bom se zgledoval po naših, ki neodgovorno veseljačijo, ampak raje po njihovih, ki se držijo osnovnih standardov samozaščite. Tri tedne sem na teveju gledal kolesarje na Touru, ki se niso okužili tudi zato, ker so v mehurčku vztrajali z maskami. Potem pa vidim domačo gala športno prireditev – vsi zgoraj brez. Kaj nam pa morejo. Jah, mi očitno res ne, virus pač. Če ni izmišljen, jasno.
Če vem, da me ščiti, bom nosil masko, pa če mi Kacin ukaže ali ne. Če jo Kustečeva ima ali je nima.
»Saj ni tako težko, samo nekatere, ki že tako ali tako govorijo bolj po tiho, zdaj komaj slišim in razumem,« pravi naš sedmar, ki mora od ponedeljka tudi med poukom ves čas nositi zaščitno masko. Čeprav ni tako hudo, se sprašujem, ali ne bi bilo bolje, če bi ob takih omejitvah v šolah spet preklopili na pouk na daljavo. Bi se vsaj videli in slišali. Če so se učitelji med počitnicami res pripravili na digitalno šolanje, seveda. Če se niso, potem naj pač ostane tako, zamaskirano in momljajoče.
Letos sem fasal en virus (korone uradno še ni bilo pri nas), potem ko sem bil v zaprtem prostoru z dvema, ki sta okoli mene kihala in krehala. Plitko sem dihal, a sem kar čutil, kako nevidni delci vstopajo vame z neposrednim kapljičnim prenosom. Zato me v času koronakrize toliko manj zanimajo pozivi potrčkov ne vem katerih skeptikov, češ da so maske larifari. Ne zanimajo me zvezdniki, ki se razgaljenih čeljusti širokoustijo na instantnih omrežjih. In zato kobajagi niso del črede.
Ne, oni bi se samo čredno prekužili. Ne bom se zgledoval po naših, ki neodgovorno veseljačijo, ampak raje po njihovih, ki se držijo osnovnih standardov samozaščite. Tri tedne sem na teveju gledal kolesarje na Touru, ki se niso okužili tudi zato, ker so v mehurčku vztrajali z maskami. Potem pa vidim domačo gala športno prireditev – vsi zgoraj brez. Kaj nam pa morejo. Jah, mi očitno res ne, virus pač. Če ni izmišljen, jasno.
