Komentar Dušana Malovrha: Na blagajni

Z Japonske prihaja novica, da so v supermarketih dežele vzhajajočega sonca začeli uvajati posebne, zelo počasne blagajne. Čeprav mišljene za starejše, invalide in nosečnice, so navdušile tudi druge kupce. Precej logično.

Ne bom rekel, da od nakupovanja pričakujem sprostitev, vsekakor pa v trgovine po večjih nakupih ne hodim, da bi še tam hitel. Kot da ne bezljam že povsod drugod. Ko vstopim v štacuno, prihajam v miru. Ne z belo zastavo, z miroljubnimi nameni pa. Nočem tekmovati z drugimi strankami ali se prepirati z uslužbenkami (ker morda na predebelo zrežejo mortadelo). Samo brez naglice želim nabrati s polic, kar imam zapisano na plonk ceglcu. Ampak v nekaterih trgovinah imam občutek, da bom kaznovan, če na blagajni izdelkov ne pospravim v času svojega osebnega rekorda.

Ko se nabrana roba iz vozička znajde na tekočem traku in se zapelje proti blagajni, se namreč začne bitka s časom. Že podoba trgovke s slušalko (je povezana z velikim bratom, ki naju nadzoruje?) in odprto plastenko vode pred sabo, kot da me opozarja: spokaj (se) čim prej, medtem ko za mano že pritiska naslednji kupec v nizkem startu. Če nisem dovolj hiter, njegova roba iz blagajnikovih rok pade po meni. Res pa je, da ponekod blagajničarka pomaga dajati nakupljeno v vrečko.

Včasih se izognem spopadu s človeškim faktorjem na blagajni, toda tako imenovane avtomatske ali hitre blagajne prehitro postanejo ta počasne: zataknejo se za vsako figo in za nadaljevanje potrebujejo intervencijo pooblaščene osebe. Zato izbira vseeno največkrat pade na navadno blagajno, na boj s časom in tekočim trakom.

Počasi se bližam sivim panterjem, se pravi penzionistom, a še imam dovolj dober bekend in forhend, da lahko sledim hitrim podajam na blagajni. Si pa mislim, da predstavlja brzinski nakup za malce bolj okorno stranko kar velik stres. Zato pa: arigato, hvala, Japonci, za super idejo s super počasnimi kasami. V trgovinah z njimi je prodaja menda zrasla za 10 procentov. To pa je že razmisleka vredno, mar ne?