Komentar Dušana Malovrha: Na lepše, na grše

Svetovni dan turizma, 27. september, po odločitvi Generalne skupščine Svetovne turistične organizacije pri Organizaciji Združenih narodov sovpada s koncem glavne turistične sezone na severni polobli in njenim začetkom na južni. Na »praznično« sredo sem bil žal v službi, zato pa sem se v zadnjem mesecu nekajkrat znašel v vlogi turista. Če bi imel pri roki bodečo nežo, bi jo zlahka podelil – kot je nekoč na nacionalki z njo grajal homo turisticus Drago Bulc.

Prosti dan sem izkoristil za rekreacijo po Ljubljani, mahnil sem jo iz Tivolija do gostilne na tako opevanem Rožniku. Ampak tam, kjer je Cankar zapisoval globoke misli, lahko pohodnik kar hitro pregloboko v kozarec pogleda, jedače namreč ni več za dobiti, odkar sta se lastnik gostilne in njen najemnik razšla. Nato sem se s hribčka spustil mimo še ene prestižne mestne točke. Če je na Rožniku zaprto, je na Šišenskem hribu – podrto. Daljnega leta 1909 zgrajeni elitni hotel Bellevue komajda še stoji, zadnji vetrolom je bil usoden za enega od dveh paviljonov; stebri so klecnili in streha je kot kaka pokrovka pristala na tleh. No, z nežo bi špiknil tudi pomursko kopališče, kjer sem preživel par dni. Tam poleg zdravilne vode obiskovalcu ponujajo tudi trim stezo, a očitno se nihče od odgovornih že dolgo ni sprehodil po njej, kajti večina rekreacijskih pripomočkov je že lep čas vandaliziranih.

Da ne bodo samo neže, še turistična nageljčka pohvale. Pred dnevi sem se udeležil trgatve. Saj niti ne vem, ali je to še turizem, ker nisem nič plačal. V vinograd me je namreč povabil prijatelj, in to bolj zaradi druženja kot pobiranja grozdov. A seveda smo tudi pobirali, in ko smo pobrali, smo sedli za mizo, jedli tradicionalno svinjsko župo in pili špricar z zvrstjo. Zvrst, če morda ne veste, je mešanica treh sort, v tem primeru rumenega muškata, šardoneja in renskega rizlinga.

Septembra sem skočil na Svete Višarje, tja, kjer je Primož Roglič letos čudežno skočil do zmage na kolesarski dirki Giro d'Italia. Nisem imel ne moči za kolesarjenje ne časa za pešačenje; moral sem kupiti karto za gondolo, ki ni bila poceni. Parking spodaj je pa lepo urejen in zastonj. Zgoraj, v slovitem romarskem središču, gosta pričaka prijazna, tudi slovenska beseda. In kljub gneči in svetovni slavi prijazne cene: pica margerita sedem evrov, kava makjato 1,5, denimo. Skratka: čista desetka, za en gorenjski nageljček. Ampak Svete Višarje ali Monte Santo di Lussari so Italija. In druga zgodba.