Komentar Dušana Malovrha: Na pomoč

Požari v Los Angelesu so 11. september zahodne obale ZDA. Tako kot leta 2001, ko so islamistični teroristi v New Yorku ugrabili potniški letali in se z njima pred očmi vsega sveta zaleteli v stolpnici Svetovnega trgovinskega centra, zdaj pred televizijskimi kamerami izginjajo cele soseske okoli središča svetovne filmske industrije.

In to kljub temu, da je Kalifornija po bruto domačem proizvodu najbogatejša ameriška zvezna država, epicenter svetovnega kapitalizma. Super razviti, super bogati. Pa vendar nemočni proti mogočni sili narave, super nevihti. Iz puščave so privršali vetrovi Svete Ane, rečejo jim tudi peklenski vetrovi, in se s hribov spustili proti obali Tihega oceana. Po dolgem sušnem obdobju je bila potrebna le še iskra do katastrofe. Katastrofe, kakršne niti v Hollywoodu še niso posneli.

Toda, kje so kanaderji, kje je armada vojakov, ki pomaga prizadetim ljudem – zvezdnikom in navadnim smrtnikom? Kje so gasilci? se čudi in sprašuje oddaljeni gledalec televizije CNN, ki v živo prenaša spreminjanje mesta angelov v mesto duhov. Nekam malo jih je videti. Še zlasti tamkajšnje razmere težko razumemo v Sloveniji, države, kjer – če kaj – funkcionira gasilstvo. Pri nas v 1342 prostovoljnih gasilskih društvih deluje kar 160.000 gasilk in gasilcev, od tega 50.000 operativnih. Poklicnih gasilcev imamo nekaj manj kot tisoč. V ZDA je med dobrim milijonom gasilcev samo okoli 700 tisoč prostovoljcev ...

Med novice o uničujočih posledicah losangeleških požarov se prerine tudi kak čudežno nedotaknjen kipec Marije sredi pogorišča, denimo, ali legendarni Volkswagnov kombi popolnoma nepoškodovan v opustošeni četrti. Tudi v najbolj prizadetih okoliših je ostalo celih več hiš, vendar ne po čudežu: včasih je bilo dovolj že samozaščitno delovanje stanovalcev, nekateri pa so za varovanje mastno plačali zasebnim gasilskim podjetjem. V Sloveniji razen v nekaterih podjetjih zasebnih gasilcev ni. Ker jih še ne potrebujemo, hvalabogu.

Pred novim letom sta pri nas doma pozvonila gasilca iz domačega PGD. Nista prišla na pomoč, ampak v miru, na en šnopček. Kot ponavadi sta nam prinesla nov stenski koledar in dobrih želja, odnesla pa nekaj evrov prostovoljnega prispevka za njihovo požrtovalno dejavnost. No, tudi za kako veselico, kajpak. Hvala, fantje in punce, pa še kdaj.