NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Nateg, 2. del
Želim priti v stik z izumiteljem mazila in – kot piše v reklami – nominirancem za Nobelovo nagrado.
Odpri galerijo
Iz prve epizode: globalni spletni prodajalec naivnemu slovenskemu kupcu (beri: piscu teh vrstic) dobavi nenaročeno robo. Njegovi domači pošiljko prevzamejo in plačajo v dobri veri, da s paketom, ki ga dostavi pravi pismonoša, ne more biti nič narobe. Kupcu zadeva smrdi in poskuša priti v stik z domnevnimi znanstveniki in doktorji, ki na spletu hvalijo mazilo, ki ga ni naročil, prejel pa vseeno.
Obljubil sem, da vas obvestim, ko bo kaj novega. In, evo ga, nadaljevanje. Ne boste verjeli, ampak že dan po objavi prve epizode v Slovenskih novicah – klic z neznane številke. Nekdo je očitno budno spremljal vsa moja besna sporočila po elektronski pošti, čeprav so bili odgovori nanje zelo ... elektronski, kot da bi bili spisani ob pomoči Googlovega prevajalnika.
Kakor koli, po telefonu me je nagovoril osladno prijazen ženski glas. Ne robot. V pravilni slovenščini brez naglasa mi je tujka (bi si upal staviti) najprej predlagala, da vrnem paket in dodam reklamacijo. Na moje mečkanje in dvom je takoj izboljšala ponudbo, češ da bova kar zdaj, po telefonu, naredila pritožbo, ko pa niti s tem nisem bil kontent in sem vztrajno zahteval razgovor z nekom nad njo, denimo s katerim od opevanih strokovnjakov na njihovih spletnih straneh, me je pa zaprosila – za moj tekoči račun. V tednu dni da mi bodo vrnili plačano. Mazilo pa kar obdržite, je še radodarno zažgolela.
Naj bo še tako naivno, zaupal sem ji svoj TRR, čeprav njeni združbi ne zaupam niti toliko, kolikor imam črnega za nohtom razbolelega mezinčka, zaradi katerega se je vse skupaj začelo.
Morda spet ne boste verjeli: denar so mi res vrnili, vendar ne iz Paname, Poljske ali Komorskih otokov, kamor so vodili njihovi kontaktni podatki, temveč iz Nemčije. A zgodba s tem zame ni končana.
Še vedno si zelo želim priti v stik z izumiteljem revolucionarnega mazila za sklepe, profesorjem, kot berem v reklami, specialistom molekularne biologije in – pozor! – nominirancem za Nobelovo nagrado. Če ne drugega, bi ga vprašal, ali je varno, da si svoj prst natrem z žavbico. In se mu seveda zahvalim, ker mi jo je tako velikodušno šenkal …
Želim priti v stik z izumiteljem mazila in – kot piše v reklami – nominirancem za Nobelovo nagrado.
Obljubil sem, da vas obvestim, ko bo kaj novega. In, evo ga, nadaljevanje. Ne boste verjeli, ampak že dan po objavi prve epizode v Slovenskih novicah – klic z neznane številke. Nekdo je očitno budno spremljal vsa moja besna sporočila po elektronski pošti, čeprav so bili odgovori nanje zelo ... elektronski, kot da bi bili spisani ob pomoči Googlovega prevajalnika.
Kakor koli, po telefonu me je nagovoril osladno prijazen ženski glas. Ne robot. V pravilni slovenščini brez naglasa mi je tujka (bi si upal staviti) najprej predlagala, da vrnem paket in dodam reklamacijo. Na moje mečkanje in dvom je takoj izboljšala ponudbo, češ da bova kar zdaj, po telefonu, naredila pritožbo, ko pa niti s tem nisem bil kontent in sem vztrajno zahteval razgovor z nekom nad njo, denimo s katerim od opevanih strokovnjakov na njihovih spletnih straneh, me je pa zaprosila – za moj tekoči račun. V tednu dni da mi bodo vrnili plačano. Mazilo pa kar obdržite, je še radodarno zažgolela.
Naj bo še tako naivno, zaupal sem ji svoj TRR, čeprav njeni združbi ne zaupam niti toliko, kolikor imam črnega za nohtom razbolelega mezinčka, zaradi katerega se je vse skupaj začelo.
Morda spet ne boste verjeli: denar so mi res vrnili, vendar ne iz Paname, Poljske ali Komorskih otokov, kamor so vodili njihovi kontaktni podatki, temveč iz Nemčije. A zgodba s tem zame ni končana.
Še vedno si zelo želim priti v stik z izumiteljem revolucionarnega mazila za sklepe, profesorjem, kot berem v reklami, specialistom molekularne biologije in – pozor! – nominirancem za Nobelovo nagrado. Če ne drugega, bi ga vprašal, ali je varno, da si svoj prst natrem z žavbico. In se mu seveda zahvalim, ker mi jo je tako velikodušno šenkal …
