Komentar Dušana Malovrha: Nedelja
Kdo sem jaz, da bom trgovkam in trgovcem nalagal ali kratil nedeljsko delo?
Odpri galerijo
Nedelja je gospodov dan, lahko je tudi dan za gospode. Nekaterim ni treba delati še sedmič v tednu, ne za imetje ne za preživetje. Žal sam ne spadam v ta sloj. Odkar delam, delam tudi ob nedeljah, bodisi kot honorarec (zdaj bi rekli prekarec) bodisi kot zaposleni delavec. Tudi med mojimi prijatelji in znanci ni malo takih, ki morajo delati ob nedeljah. V medijih, kajpak, pa na železnici, trgovini in zunanji trgovini, logistiki, spletni prodaji, zdravstvu, da ne naštevam. Kdaj pa kdaj si pojamramo, ker se težko uskladimo za kak piknik ob koncu tedna, zares pa ni nikoli nihče bentil čez tako imenovana nedeljska dežurstva. Takšno je pač življenje, ki smo ga (s)prejeli.
Zato v bistvu ne razumem kravala v zvezi z nedeljskim delom v naših trgovinah. Saj nisem razumel niti referenduma zakona o trgovini 21. septembra 2003. Nisem se ga udeležil – kdo sem jaz, da bom trgovkam in trgovcem nalagal ali kratil nedeljsko delo? –, tako kot se ga ni večina sodržavljanov. Udeležba je bila katastrofalno nizka, 27,48-odstotna. Za zaprtje je glasovalo 57,49 % ali 256.461 volivcev, proti jih je bilo 185.773. No, čeprav je referendum »uspel«, volje volivcev še niso uveljavili – niti po 17 letih! Potem pa se sindikalisti, politiki in drugi dušebrižniki spomnijo. Zdaj! Sredi največje krize od nevemkdaj so iz naftalina privlekli boj za staro pravdo in zahtevali, da se tudi po preklicu ukrepov zaradi koronavirusa trgovine ob nedeljah več ne odpro.
Priznam, meni ne bi pasalo. Med delovnim tednom nimam časa za fasungo, petek je v normalnih časih dan za metek (pri meni je to pingpong in pivo), sobote so družinske, tako da nam nemalokrat za nakupe ostane le nedelja – če nisva na delu, seveda. Meni ne bi pasalo in dvomim, da bi ustrezalo našim prodajalkam in prodajalcem. Ne verjamem sicer, da bi jih brez nedelje ostalo brez dela kar 12.000, kot napovedujejo najbolj črnogledi, glede na to, da naj bi na Hrvaškem, kjer so tudi zagnali podobno kampanjo, službo brez delovnih nedelj izgubilo »le« 10.000 trgovcev. Četudi je prebivalcev lepe njihove malenkost več. Cirka dva milijona.
Kdo sem jaz, da bom trgovkam in trgovcem nalagal ali kratil nedeljsko delo?
Zato v bistvu ne razumem kravala v zvezi z nedeljskim delom v naših trgovinah. Saj nisem razumel niti referenduma zakona o trgovini 21. septembra 2003. Nisem se ga udeležil – kdo sem jaz, da bom trgovkam in trgovcem nalagal ali kratil nedeljsko delo? –, tako kot se ga ni večina sodržavljanov. Udeležba je bila katastrofalno nizka, 27,48-odstotna. Za zaprtje je glasovalo 57,49 % ali 256.461 volivcev, proti jih je bilo 185.773. No, čeprav je referendum »uspel«, volje volivcev še niso uveljavili – niti po 17 letih! Potem pa se sindikalisti, politiki in drugi dušebrižniki spomnijo. Zdaj! Sredi največje krize od nevemkdaj so iz naftalina privlekli boj za staro pravdo in zahtevali, da se tudi po preklicu ukrepov zaradi koronavirusa trgovine ob nedeljah več ne odpro.
Priznam, meni ne bi pasalo. Med delovnim tednom nimam časa za fasungo, petek je v normalnih časih dan za metek (pri meni je to pingpong in pivo), sobote so družinske, tako da nam nemalokrat za nakupe ostane le nedelja – če nisva na delu, seveda. Meni ne bi pasalo in dvomim, da bi ustrezalo našim prodajalkam in prodajalcem. Ne verjamem sicer, da bi jih brez nedelje ostalo brez dela kar 12.000, kot napovedujejo najbolj črnogledi, glede na to, da naj bi na Hrvaškem, kjer so tudi zagnali podobno kampanjo, službo brez delovnih nedelj izgubilo »le« 10.000 trgovcev. Četudi je prebivalcev lepe njihove malenkost več. Cirka dva milijona.
