NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Nekoč so bili zombiji
Ko je delo končal bife, so naju preprosto zaklenili v hotel in odšli. Lahko noč čarovnic!
Odpri galerijo
Pred več kot desetimi leti, približno tak čas okoli 1. novembra, sva v megli in dežju rinila na krompirjeve počitnice v hribe. Ne spomnim se več, zakaj, ko pa še ni bilo otrok pri hiši, kaj šele šolskih. Najbrž sva šla gor samo zato, ker je tam prelepo, ker košček raja, stisnjen med Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, ostane rajski tudi v slabih časih.
In tistikrat so bili na Jezerskem časi za turizem, turistične delavce in turiste obupno slabi. No, midva s sokoruznico se nisva dala in sva v slabem (vremenu) uživala kot pacienti nekdanje očesne klinike, ki so jih v pelerinah gnali na sprehod tudi v dežju. Še zlasti v dežju, kajti jezersko ozračje topogledno, se pravi za boljši pogled, menda prekaša celo švicarski Davos, ta slovi po ugodni klimi za zdravljenje očesnih bolezni.
Tako je naneslo, da sva bila v mrtvi sezoni pred dnevom mrtvih edina gosta ličnega, a propadajočega hotelčka. Ko je delo končal bife, so naju preprosto zaklenili v hotel in odšli. Lahko noč čarovnic!
Skratka, predvojni turistični biser se je dotaknil dna: razen dveh, treh izjem vse zaprto, zapuščeno, pred rušenjem.
Deset let zatem sva z nekdanjo sokoruznico (zato, ker je žena postala) in po zaslugi darežljivih svatov spet prespala v vasi pod Grintovcem in Kočno. Glavna sezona že zdavnaj končana, a še zdaleč od mrtve. Uživala sva na sodobni in obenem tradicionalni turistični kmetiji, lahko pa bi tudi v kampingu, glampingu, hostlu ali B&B.
Vse to je namreč odtistihdob zraslo na Jezerskem. S picerijo vred. Kot prvi slovenski kraj je letos Jezersko vstopilo v mednarodno zvezo Gorniške vasi in celo gorniškemu centru legendarnega alpinista se menda obetajo lepši časi. Obratovanje, torej.
In hotel duhov, v katerem sem bil nekoč eden od dveh zombijev? Dokončno je zaprt, a bo kmalu prenovljen in obujen vstal od mrtvih, napoveduje novi lastnik.
»Kako se bo kraj odslej razvijal, ne zavisi torej od prirodnih ugodnosti, marveč od tega, kako bodo z njimi ravnali lokalni in drugi prizadeti tujskoprometni faktorji,« je o Jezerskem v Zimskem vodniku po Sloveniji zapisal Rudolf Badjura, starosta naše turistične publicistike. Pisalo se je leto 1934, bere se pa še danes.
In tistikrat so bili na Jezerskem časi za turizem, turistične delavce in turiste obupno slabi. No, midva s sokoruznico se nisva dala in sva v slabem (vremenu) uživala kot pacienti nekdanje očesne klinike, ki so jih v pelerinah gnali na sprehod tudi v dežju. Še zlasti v dežju, kajti jezersko ozračje topogledno, se pravi za boljši pogled, menda prekaša celo švicarski Davos, ta slovi po ugodni klimi za zdravljenje očesnih bolezni.
Tako je naneslo, da sva bila v mrtvi sezoni pred dnevom mrtvih edina gosta ličnega, a propadajočega hotelčka. Ko je delo končal bife, so naju preprosto zaklenili v hotel in odšli. Lahko noč čarovnic!
Skratka, predvojni turistični biser se je dotaknil dna: razen dveh, treh izjem vse zaprto, zapuščeno, pred rušenjem.
Deset let zatem sva z nekdanjo sokoruznico (zato, ker je žena postala) in po zaslugi darežljivih svatov spet prespala v vasi pod Grintovcem in Kočno. Glavna sezona že zdavnaj končana, a še zdaleč od mrtve. Uživala sva na sodobni in obenem tradicionalni turistični kmetiji, lahko pa bi tudi v kampingu, glampingu, hostlu ali B&B.
Ko je delo končal bife, so naju preprosto zaklenili v hotel in odšli. Lahko noč čarovnic!
Vse to je namreč odtistihdob zraslo na Jezerskem. S picerijo vred. Kot prvi slovenski kraj je letos Jezersko vstopilo v mednarodno zvezo Gorniške vasi in celo gorniškemu centru legendarnega alpinista se menda obetajo lepši časi. Obratovanje, torej.
In hotel duhov, v katerem sem bil nekoč eden od dveh zombijev? Dokončno je zaprt, a bo kmalu prenovljen in obujen vstal od mrtvih, napoveduje novi lastnik.
»Kako se bo kraj odslej razvijal, ne zavisi torej od prirodnih ugodnosti, marveč od tega, kako bodo z njimi ravnali lokalni in drugi prizadeti tujskoprometni faktorji,« je o Jezerskem v Zimskem vodniku po Sloveniji zapisal Rudolf Badjura, starosta naše turistične publicistike. Pisalo se je leto 1934, bere se pa še danes.
