Komentar Dušana Malovrha: Ostal bom doma
Odločitev, da letos ne bom dopustoval na tujem, sploh ni bila tako težka.
Odpri galerijo
Žal nisem eden izmed sto tisoč Slovencev, ki imajo nepremičnino v lepi njihovi. Prav tako nisem pavšalist s kako hipermoderno mobilno hiško niti lastnik kake predpotopne Adrijine prikolice v hrvaškem avtokampu. Čeprav sem počitniški proletarec brez lastnih vikendaških kapacitet, pa ne pomnim poletja, da nisem vsaj tedna dni preživel na oddihu ali v Istri, ali na Kvarnerju, ali v Dalmaciji, še najraje na otokih. Hrvaško morje ni odpadlo ne zaradi vojn ne zaradi gospodarske krize. Letos je vse drugače. Kraljica letošnjega dopusta je korona.
Prijateljica, ki je izkušena popotnica in tudi turistična vodnica, mi je zadnjič omenila, da je skenslala rezervacijo za letovanje družine na Jadranu, in me prepričala, da sem storil prav – ker niti rezerviral nisem. Da letos na tujem ne bomo dopustovali, mi je bilo jasno že zelo kmalu po izbruhu epidemije, in vsa rahljanja, odpiranja in normalizacije skupaj me ne prepričajo v drugačno odločitev. Ta v resnici na ljubo sploh ni bila tako težka. Ker si težko predstavljam, da bi v miru preživel 14-dnevne počitnice v tujini, ob tem ko bi moral ves čas paziti na koronaprotokole. Če pustimo ob strani, da ne vemo, kako se virus obnaša v vodi. Zato nam stroka svetuje le to, da je bolje, če se na distanci tudi kopamo, ne le sončimo na plažah.
Poleg tega ima Slovenija kljub svoji majhnosti ogromno kotičkov, ki so vredni ogleda. Ko počasi sestavljam seznam morebitnih dopustniških destinacij, šele vidim, kje vse še nisem bil in koliko kotičkov in dogodkov svoje domovine (pre)slabo poznam. Rad bi obiskal Goriška brda (od koder mi je sadjar Marko že pripeljal prve letošnje češnje – izjemno okusne in poceni), Prekmurje, Karavanke, Kočevsko, Kozjansko, Kostelsko, zaledje slovenske Istre, Koroško, Babno polje, pa svibenski grad, od koder so grofje Celjski in Habsburžani pregnali moje praprapraprednike Ostrovrharje, in še in še.
Hja, ob zvezdah stalnicah našega turizma, kot so Postojnska jama, Predjamski grad, Bled, Bohinj, Kranjska Gora, Jezersko, Piran, Portorož …, razlogov za dopust doma je več kot dovolj. Doma je bolj komot. Pa tudi proti vladnemu vavčerju za 200 evrov seveda nimam nič.
Prijateljica, ki je izkušena popotnica in tudi turistična vodnica, mi je zadnjič omenila, da je skenslala rezervacijo za letovanje družine na Jadranu, in me prepričala, da sem storil prav – ker niti rezerviral nisem. Da letos na tujem ne bomo dopustovali, mi je bilo jasno že zelo kmalu po izbruhu epidemije, in vsa rahljanja, odpiranja in normalizacije skupaj me ne prepričajo v drugačno odločitev. Ta v resnici na ljubo sploh ni bila tako težka. Ker si težko predstavljam, da bi v miru preživel 14-dnevne počitnice v tujini, ob tem ko bi moral ves čas paziti na koronaprotokole. Če pustimo ob strani, da ne vemo, kako se virus obnaša v vodi. Zato nam stroka svetuje le to, da je bolje, če se na distanci tudi kopamo, ne le sončimo na plažah.
Poleg tega ima Slovenija kljub svoji majhnosti ogromno kotičkov, ki so vredni ogleda. Ko počasi sestavljam seznam morebitnih dopustniških destinacij, šele vidim, kje vse še nisem bil in koliko kotičkov in dogodkov svoje domovine (pre)slabo poznam. Rad bi obiskal Goriška brda (od koder mi je sadjar Marko že pripeljal prve letošnje češnje – izjemno okusne in poceni), Prekmurje, Karavanke, Kočevsko, Kozjansko, Kostelsko, zaledje slovenske Istre, Koroško, Babno polje, pa svibenski grad, od koder so grofje Celjski in Habsburžani pregnali moje praprapraprednike Ostrovrharje, in še in še.
Hja, ob zvezdah stalnicah našega turizma, kot so Postojnska jama, Predjamski grad, Bled, Bohinj, Kranjska Gora, Jezersko, Piran, Portorož …, razlogov za dopust doma je več kot dovolj. Doma je bolj komot. Pa tudi proti vladnemu vavčerju za 200 evrov seveda nimam nič.
