Komentar Dušana Malovrha: Panika

V torek sem iz šole prejel posebno obvestilo kot številni drugi starši po vsej Sloveniji. Da policija in ministrstvo za vzgojo in izobraževanje sporočata, »da je bila na spletu podana grožnja s strelskim napadom v šoli na območju Slovenije«. Naš osmar mi je povedal, da bodo zaradi nevarnosti napada nekateri sošolci v sredo ostali doma. Naš starejši, prvo leto dijak, ni imel pojma, da bi kdo kaj napovedal. Čudno, smo se spogledali doma. Na eni strani panika, na drugi nič, da ne rečem ignoranca.

Drugega aprila se je na portalu 24 ur pod člankom o streljanju v šoli na Finskem pojavil komentar: »10. aprila bo pa pri nas.« Zapis je bil hitro izbrisan, policija ga je vzela na znanje, potem pa šele ta ponedeljek obvestila javnost. Šole, kjer si zaradi zakonskih omejitev učencem brez posebnega dovoljenja niti puščic ne drznejo pregledati, kaj šele torb, so dobile ohlapna navodila, kako (ne)ukrepati. Zato so nekatere ukrepale tako, druge drugače, nekatere pa sploh ne.

No, v sredo, ko je bil dan D, je v šolah manjkalo pol mularije. Eni so bili prestrašeni, drugih niso pustili starši, tretji so le izkoristili možnost za prost dan, čeprav jih v resnici ni skrbelo. Naš tamal je moral »usodnega« dne povedati pesmico za bralno značko. Smo ga pustili k pouku, a z opozorilom, da ima ušesa umita pa oči na pecljih. Itak pa bo poostren nadzor.

Marsikje so učence varovali policisti, v bran so se postavili varnostniki. Ko sem se zapeljal mimo naše šole, so fantje na igrišču ležerno igrali mali nogomet. Nikjer uniforme, ne policijske ne varnostniške. »Samo en tip je tam stal in ves čas okoli gledal. Pa slušalko je imel v ušesu,« mi je pozneje omenil sinko. Aha, vse jasno, vse varno, sem bil pomirjen. No, naš drugi, srednješolec, pa še kar ni imel kaj dosti pojma, kakšen dan je preživel v šoli. Tudi prav.

Ljudje so paničarili in bentili zaradi paničarjenja. Notranji minister Poklukar je odredil celo izredni nadzor nad delom policije v zvezi z grožnjo napada v slovenskih šolah, preverili naj bi tudi strokovnost pri obveščanju javnosti. Morda bi modri angeli res lahko izbrali malo boljši piar; predvsem bi morali, če je to bilo možno, locirati avtorja spletne grožnje in potem najbrž bolj targetirano opozarjati, in ne vsepovprek. Mene sicer panika niti ni motila. Raje cviknem kot fliknem.