Komentar Dušana Malovrha: Pišuka!

V najbolj nadobudno zmešanih letih, ko je povprečni pubertetnik po eni strani prepričan, da je vse brez zveze, po drugi pa se mu zdi, da prav nanj čakajo vsi zakladi tega sveta, sem hotel biti tudi arheolog. Ne zaradi Indiane Jonesa, ki je v začetku 80. let začel svoj pohod na prestol popularnosti. Če me zgodovinski spomin ne vara, so me najbolj navduševale stare andske civilizacije, Inki, Machu Picchu pa to. Še zlasti potem, ko nam je svetovni popotnik Andrej Stermecki na predavanju pokazal za pest velike mumificirane človeške glave iz Peruja in zaigral na panovo piščal.

Iz domače grude kakih spektakularnih kosov tedaj niso vlačili, zato je navdušenje nad arheologijo splahnelo, influencerji so me z lahkoto prepričali, da iz te moke pri nas ni kruha. No, razvoj je šel v drugo smer. Žličkarji, kot ljubkovalno rečejo arheologom, morajo biti zdaj zraven že pri vsaki zasajeni lopati. Dela jim ne zmanjka, v zadnjih letih so odkrili vrsto izjemnih predmetov, najslavnejša med njimi sta zagotovo leseno kolo z Ljubljanskega barja in piščal iz Divjih bab pri Cerknem.

Čeprav počasi že stopam na drugo stran arheologije, se pravi od kopača k izkopaninam, kdaj pa kdaj še sanjarim, kako z detektorjem kovin odkrijem vsaj dragoceni novec. Tudi med trenutnim poukom na daljavo se s sinovoma še najraje približam zgodovinskim temam. Zadnjič sem preverjal sedmošolčevo znanje o preteklosti.

Učijo se o prazgodovini na Slovenskem, seveda tudi o piščali iz Divjih bab, ki je ena največjih atrakcij kamene dobe, tako neoprijemljive in oddaljene. Koliko oddaljene? Samo to sem želel slišati od učenca, a stvar ni tako preprosta, kot se zdi.

V učbeniku za zgodovino je tako na četrti strani zapisano, da »so leta 1996 znanstveniki odkrili koščeno piščal, ki je pripadala neandertalcu in naj bi bila stara 50.000 let«. Samo nekaj listov naprej, na strani 11, sta avtorja glasbilo iz Divjih bab postarala – tam je »nastala pred okoli 55.000 leti«. V poskusu, da razrešiva dilemo, pogledava še v učbenik za glasbo, tudi tam obravnavajo svetovno znamenitost iz domačih logov. A glej ga, zlomka: na strani 12 piše, da je »domnevno najstarejše glasbilo na svetu paleolitska piščal, ki so jo leta 1995 našli v jamskem najdišču Divje babe v dolini Idrijce. Stara naj bi bila 45.000 let.« V angleškem učbeniku za sedmi razred istega založnika pa verjamejo, da je »the Divje Babe flute« stara okoli 50.000 let.

Zmeden in obupan zaprem šolsko učenost in odprem internet. Če kdo, potem lahko dvome razreši znanstvena avtoriteta. In v Narodnem muzeju Slovenije, kjer hranijo piščal iz Divjih bab, ocenjujejo, da je stara ne 45, ne 50, ne 55, temveč – 60 tisoč let. Hja, kar zgrozim se, če pomislim, kaj vse se še skriva v naših učbenikih, ko pa niti en in isti založnik v treh svojih knjigah za osnovnošolce (izdanih v dveh letih) ne more poenotiti podatka o tako pomembni slovenski znamenitosti. Še prej pa se pozanimati, kateri podatek je sploh pravi. Res, pišuka!