NA KOŽO

Komentar Dušana Malovrha: Računalnik naš (ne)vsakdanji

Ob vseh milijonih za digitalizacijo računalništvo v osnovnih šolah še vedno ni obvezen predmet. Moja deca so solidno kompjuterizirana, vendar ne zato, ker bi jo računalniško opismenili v šoli.
Fotografija: FOTO: Pro2sound Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
FOTO: Pro2sound Getty Images/istockphoto

Ministrstvo za digitalno preobrazbo je povzročilo čisto pravo, analogno štalo, da ne rečemo aferico, potem ko je za šest milijonov evrov kupilo 13.000 nižjecenovnih prenosnih računalnikov za vrtce in osnovne šole, ranljive skupine prebivalcev in prizadete v poplavah. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj je odobrilo milijon evrov za digitalizacijo notarskih storitev, v Portorožu so se v okviru 17,6 milijona vrednega projekta usposabljali učitelji za predajanje znanj s področij digitalizacije, trajnostnega razvoja in finančne pismenosti.

Krasni novi svet, ampak ob vseh teh silnih milijonih in usposabljanjih in planih računalništvo v slovenskih osnovnih šolah, denimo, še vedno ni obvezen predmet! Moja deca so solidno kompjuterizirana, vendar ne zato, ker bi jo računalniško opismenili v šoli. Ne starejšemu ne mlajšemu se namreč ni bilo treba učiti računalništva, če se nista hotela; na šoli je pouk informacijskih tehnologij zgolj obvezni izbirni ali neobvezni predmet v sedmem, osmem in devetem razredu, po uro ali dve na teden.

Slovensko osnovno šolo lahko torej otroci 21. stoletja izdelajo brez enega samega klika. In strogo kurikulumsko gledano se ni nič spremenilo – že 40 let. Vem, ker sem pred temi davnimi leti tudi sam stopil na pot digitalizacije. Pisala se je – na roke, seveda – sredina 80. let prejšnjega stoletja, ko so tudi v mojo srednjo šolo tedanjega usmerjenega izobraževanja vpeljali predmet o osnovah računalništva.

Res so bile osnove: svinčnik in zvezek. Pa radirka namesto tipke delete za brisanje. Računalnika v tistem letu ali dveh predmeta v našem učnem programu v živo nismo videli, o njem smo samo poslušali in se abstraktno piflali. Enter! Računalniških učilnic ni bilo niti na obzorju, s katerega nam je sicer že mahala osamosvojitev.

Ni čudno potemtakem, da sem še leta pozneje mislil, da je računalnik – ekran. Ne pa tista škatla tam zadaj ali pod zaslonom. Pač pripadam TV-generaciji, bom pa z veseljem pristal in pristavil piskrček, če bi me katero od ministrstev hotelo dokončno digitalizirati s kakšnim kompom, tablico ali čim tretjim v okviru kakršnega koli projekta ...

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije