Komentar Dušana Malovrha: Rane
Zaključek letošnje kolesarske dirke po Italiji in vožnjo Primoža Rogliča v zgodovino kolesarstva in slovenskega športa bi lahko gledal spet in spet, v nedogled. Nisem šel na Višarje, navijal sem v varnem zavetju doma, malo na sedežni, malo pri kosilu. Veliko na kolenih. Šest ur vsaj z enim očesom na televizorju, na Eurosportu. Mimogrede: le zakaj dirke letos ni prenašala slovenska nacionalka? Gledanost bi bila. Najvišja.
Nisem šel na Višarje, navijal sem doma. Malo na sedežni, malo pri kosilu. Veliko na kolenih.
Priprava na Roglo 2023 pa se je začela že 2020. Tistega covidnega leta so Tour de France zaradi pandemije prestavili na jesen. Kar ni bilo slabo, saj smo bili julija na morju. Predzadnja etapa 19. septembra je tako krasno sovpadla s piknikom pri prijatelju.
S Trojan sem se spustil v Zagorsko dolino, ki je bila tedaj vsa v rumenem, pri odcepu za Primoževo vas sem hupal in mahal razigranim navijačem zasavskega heroja. Po malem smo že vsi slavili.
Na pikniku smo zvezdnikom žara, čevapčičem in pivu, ob bok postavili slavnostne mehurčke. Penina je bila ohlajena, Primož bi moral samo še v nekem normalnem času odpeljati kronometer in sledil bi veliki pok. V nedeljo pa nato v rumeni opravi vodilnega parada do Elizejskih poljan po prvo slovensko zmago na največji kolesarski dirki na svetu.
Siti da, žejni pa ne smo se zleknili na kavč pred televizor, da našega rojaka, sina naše osnovnosošolke, pospremimo na vrh. Padale so ideje, kje in kako bomo pričakali šampiona, ko se vrne v domači kraj … Potem pa mrk. Mrk za Primoža in vstajenje za Tadeja Pogačarja, našega drugega šampiona, ki do tistega trenutka to še ni bil. Pa je devet let starejšemu slekel rumeno majico. In se v njej kot zmagovalec odpeljal v Pariz. Seveda smo privoščili tudi Komendčanu, ampak … Ni bilo isto.
»Tistega dne ne bomo nikoli pozabili, a že lani se je sklenil krog, ko nam je z ekipo uspelo osvojiti rumeno majico, kar je izbrisalo tisto vožnjo na čas,« je po letošnjem Giru dejal predstavnik Rogličevega moštva Jumbo Visma. No, tako lahko govori Nizozemec. Za mnoge med nami je bila rana še vedno odprta. Zacelila se je šele po treh letih. V soboto. S čudežem na Svetih Višarjah.
