Komentar Dušana Malovrha: Samo doma

Otroka sta prekladala izpraznjen adventni koledar s čokoladkami, pogledovala skozi okno, češ, kdaj bo že Božiček končno dostavil, kar sta naročila. Njima se je popoldne pred božičem vleklo kot ponedeljek. Starši so bili v popolnoma drugačnem razpoloženju. Mama je po prihodu iz službe v domači kuhinji lovila zadnji vlak in tik pred zdajci v shrambi zapolnila še zadnjo prazno polico.


Že napečenemu linškemu pecivu z marmelado in čokoladnim oreščkom z nutelo je dodala še razpokančke, ki se ob čaju tako lepo raztopijo v ustih. Oče je medtem po nakupovalnem središču še begal od trgovine do trgovine v iskanju daril, da bi ja izpolnil ali celo presegel visoko postavljeno letvico pričakovanj. Trgovine so pokale po šivih in ceste so se zabasale s kolonami med prebijanjem iz praznično bučnega glavnega mesta.

Ko je bilo vse nared, spečeno in storjeno, no, zagotovo smo pozabili na kako voščilnico, smo si v domačem kinu po tradiciji že n-tič ogledali družinski film Sam doma, ko starši v naglici pozabijo svojega nabritega mulca, sami pa s preostalimi člani družine odpotujejo na božično-novoletne počitnice. Tako je bilo lani, predlani, predpredlani …

Letos je vse drugače. Ničesar ne moremo pozabiti, vse je že zdavnaj opravljeno, saj zaradi omejitev delamo, se šolamo in tudi vse drugo postorimo od doma. Piškotki so spečeni, darila, naročena po spletu, se zavita in skrita prašijo po kotih, kamor otroška noga ne stopi. Napisali in pravočasno poslali smo toliko voščilnic kot še nikoli. Še izdelali smo jih sami. Skratka, letos je zaradi korone že dva meseca na sporedu film, ki bi mu lahko dali naslov – Samo doma.

Pa vendar se zdi, da se nismo naveličali drug drugega, čutimo, da moramo (z)držati skupaj. Resda si vsake toliko skočimo v lase, kar pa je normalno, saj že celo večnost nismo bili pri frizerju. In tudi praznično pričakovanje zaradi karantene ni nič manjše. Nasprotno, naše želje in upanje so v tem mračnem času zasvetili še močneje. Ne nazadnje so znanstveniki vsem nam, vsemu človeštvu pod drevesce nastavili najlepše možno darilo. Cepivo. Ga bomo znali ceniti?