Komentar Dušana Malovrha: Suša in jaz

Čeprav že vse poletje poslušam, da gob ni zaradi suše, sem se zadnjič po prihodu z morja odpravil v izvidnico. Čeprav dokaj daleč od doma in bolj strm kot Vitranca strmina, mi je ta rajon najljubši, ker: avto brez kakršne koli bojazni pustim na javnem parkirišču – in to brezplačnem –, v gozdu pa popoln mir. Razen svojega kompanjona še nisem srečal gobarja, kaj šele medveda ali migranta. Lahko rečem, da je ta rajon moj najboljši prijatelj, nikoli me še ni pustil na cedilu.


Trud, plezanje in klečeplazenje so bili vedno poplačani vsaj s prgiščem lisičk. Tokrat, denimo, je trop rumenih lepotičk okronal zdrav jurček, bi rekel, da poletni goban, pšeničnik.

Tudi izlet v hribe na drugem koncu Slovenije je ovrgel govorice, češ da gob pa letos res ni. Sredi sončnega in vročega avgustovskega dne sem z veliko pomočjo malega sogobarja – gobarski rajoni se prenašajo tako kot turistični boni, samo med (starimi) starši in otroki – tako rekoč na gozdni promenadi med dvema planinskima ciljema nabral gob v skoraj maksimalni dnevni količini za eno osebo, se pravi 2 kilograma samih jurčkov. Vsi čvrsti, zdravi, nič črvivi. Glede na izkušnje sklepam, da vroče in suho vreme ugodno vpliva na kakovost gobe. Čez par dni sem se vrnil in jih spet nabral. Vzhičeno sem ugotovil – madonca, to je rajon!

Še vedno je bila suša in še vedno ni gob. So rekli. Kaj pa, če tako govorijo tisti, ki želijo, da bi naivneži obupali in potem za njih ostane več, mi po glavi roji gobarska teorija zarote. Ker tako lepih jurčkov še nikoli nisem nabral. Ta o suši je res podobna tisti o medvedu na Pokljuki. Izkušeni gobarski lisjak, pravi kosec jurčkov, mi je nekoč to namignil. Da se govorice o medvedu na Pokljuki vedno pojavijo takrat, ko so gobe, če me razumete.

Na obeh sprehodih v presušeni gozd sem mimogrede naletel celo na dva čudovita primerka izjemno redkega vražjega gobana. Ta je sicer strupen, toda tako redek in ogrožen, da je zavarovan in uvrščen na Rdeči seznam gliv Slovenije. Boletus satanas, v rubriki Raj doma v Slovenskih novicah piše Ana Ivanovič, je tako prava trofeja med gobami. »Nekateri se trudijo leta, da bi jo našli, pregledali, poslikali, pa je ne najdejo,« poudarja mikološka strokovnjakinja.

Ona že ve, jaz, gobarski analfabet, pa se nisem ne prvič ne drugič v razmaku pičlih treh dni zrajtal, ko sem imel priložnost pofotkati tega rdeče-rumenega čokatega lepotca s sivim klobukom. Sem pa zato pritisnil Boletusa reticulatusa, pšeničnika, kot vidite spodaj. No, ali pa sem morda ovekovečil Boletusa edulisa, jesenskega gobana, tudi kralj med gobani imenovanega. Kakor koli se že imenuje, tudi vložen v kozarcu zgleda fantastično.