NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Ta poceni dan kulture
Ko sem pojasnil, da za večje kose nimam denarja, me je gladko odpikal. Kot kak Picasso.
Odpri galerijo
Torek je bil spet ta veseli dan kulture. Menda so jo v čast Prešernovega rojstva zastonj dajali, kulturo, namreč, a v glavnem le po večjih mestih. In kdo bi s periferije v temi hodil nazaj v nabasano prestolnico. Dvakrat na dan doživeti naravno katastrofo, ki se ji reče ljubljanski promet, je za normalnega človeka povsem dovolj.
No, saj promet – in to kakšen, z zastoji! – je bil tudi v soboto v Cankarjevem domu, kjer smo si še pred praznikom družinsko odlomili vsak svoj košček duhovne hrane. S sejemskim popustom. Neverjetno, celo naša otroka digitalne dobe sta si zaželela knjigo. Izbrala sta zgodbo o porednem mulcu – ki ne pozna vejic. Mama je za tri evre nabavila knjižico o Trstu in še posebne karte, kjer je fora, da kvartopirci ne igrajo drug proti drugemu, temveč proti igri. Očkova glavna želja pa je bila knjiga Nobelovega nagrajenca iz avstrijske Koroške Handkeja – po krvi pol Nemca, pol Slovenca, po duši tudi malo Srba. Žal je bil njegov Poskus o norem gobarju razprodan davno pred zaprtjem 35. Slovenskega knjižnega sejma.
Naval je bil res neverjeten, zlasti mamice z otroki in penzionisti so uprizorili pravi stampedo na popuste. Obiskovalcev se je kar trlo med stojnicami založb, ki so se komaj vse stlačile v kulturni hram. Nisem dobil občutka, da bi knjiga dihala na škrge, malodane izumirala. Nasprotno.
No, da kulturnikom tako hudo spet ne more biti, sem se prepričal tudi na razstavi slikarja, čigar slike in risbe se mi jako dopadejo. Z veseljem bi si kako obesil na steno. Kot je pri nas žal v navadi, razstava ni bila prodajna, galerist mi pa tudi ni želel zaupati mojstrove telefonske, čeprav sem povedal, da bi morda kaj kupil. No, nekako sem se prebil do umetnika, ki se sicer kar rad priduša, ker njegovo delo ni dovolj cenjeno in ustrezno ovrednoteno. Lahko se kaj zmeniva, mi je odgovoril, ko pa sem pojasnil, da za večje kose nimam denarja, bi pa z veseljem nabavil kaj manjšega (beri: cenejšega), me je gladko odpikal. Kot kak Picasso. Tudi to je bil neke sorte kulturni dan. Bolj žalosten kot vesel.
No, saj promet – in to kakšen, z zastoji! – je bil tudi v soboto v Cankarjevem domu, kjer smo si še pred praznikom družinsko odlomili vsak svoj košček duhovne hrane. S sejemskim popustom. Neverjetno, celo naša otroka digitalne dobe sta si zaželela knjigo. Izbrala sta zgodbo o porednem mulcu – ki ne pozna vejic. Mama je za tri evre nabavila knjižico o Trstu in še posebne karte, kjer je fora, da kvartopirci ne igrajo drug proti drugemu, temveč proti igri. Očkova glavna želja pa je bila knjiga Nobelovega nagrajenca iz avstrijske Koroške Handkeja – po krvi pol Nemca, pol Slovenca, po duši tudi malo Srba. Žal je bil njegov Poskus o norem gobarju razprodan davno pred zaprtjem 35. Slovenskega knjižnega sejma.
Ko sem pojasnil, da za večje kose nimam denarja, me je gladko odpikal. Kot kak Picasso.
Naval je bil res neverjeten, zlasti mamice z otroki in penzionisti so uprizorili pravi stampedo na popuste. Obiskovalcev se je kar trlo med stojnicami založb, ki so se komaj vse stlačile v kulturni hram. Nisem dobil občutka, da bi knjiga dihala na škrge, malodane izumirala. Nasprotno.
No, da kulturnikom tako hudo spet ne more biti, sem se prepričal tudi na razstavi slikarja, čigar slike in risbe se mi jako dopadejo. Z veseljem bi si kako obesil na steno. Kot je pri nas žal v navadi, razstava ni bila prodajna, galerist mi pa tudi ni želel zaupati mojstrove telefonske, čeprav sem povedal, da bi morda kaj kupil. No, nekako sem se prebil do umetnika, ki se sicer kar rad priduša, ker njegovo delo ni dovolj cenjeno in ustrezno ovrednoteno. Lahko se kaj zmeniva, mi je odgovoril, ko pa sem pojasnil, da za večje kose nimam denarja, bi pa z veseljem nabavil kaj manjšega (beri: cenejšega), me je gladko odpikal. Kot kak Picasso. Tudi to je bil neke sorte kulturni dan. Bolj žalosten kot vesel.
