NA KOŽO

Komentar Dušana Malovrha: Terenca

Med dobitniki nagrad sta tudi sodelavca, kakršnih skorajda ne delajo več.
Fotografija: Aleks in Dejzi gresta tudi tja, kjer ni muh, kjer riba najbolj smrdi (pri glavi). FOTO: Jože Suhadolnik, Delo
Odpri galerijo
Aleks in Dejzi gresta tudi tja, kjer ni muh, kjer riba najbolj smrdi (pri glavi). FOTO: Jože Suhadolnik, Delo

Čestitke nagrajenki in nominirancem za Delovo osebnost leta 2023, prav tako tudi kolegom medijske hiše Delo, ki so dobili priznanja za dosežke v minulem letu. Zaznamovala ga je avgustovska katastrofa, ujma je postala tudi beseda leta in z ujmo je povezana kar tretjina tokratnih nominirancev.

Kot nogometaš po duši, srcu in (krivih) nogah sem sicer navijal za selektorja Matjaža Keka, ki je iz majhnega slovenskega bazena izbral vrsto, ki je Slovenijo šele drugič uvrstila na evropsko prvenstvo in se bo letos v Nemčiji merila z najboljšimi reprezentancami stare celine.

Še posebno pa se veselim, da sta med dobitniki Delovih nagrad tudi sodelavca naših in vaših Slovenskih novic, Aleksander Brudar in Dejan Javornik. Novinar in fotograf, kakršnih skorajda ne delajo več – terenca. V času, ko bi večina uradovala samo iz pisarne, z mejli in po telefonu in v rokavicah, ko vsakdo na družbenih omrežjih ponuja in širi svojo (ne)resnico, je medijev in novinarjev, ki še rijejo po blatu – v dobesednem in prenesenem pomenu besede – komajda še za prste kake roke.

Aleks in Dejzi pa gresta tudi tja, kjer ni muh, kjer riba najbolj smrdi (pri glavi). Čez drn in strn, v zakulisje glavnega odra. Na prizoriščih nabirata informacije in motive, ki se jih seveda ne dobi s srfanjem po spletu, po elektronski pošti ali telefonu. Delova nagrada za dosežke pomeni, da sta lani to počela izrazito uspešno. Zanesljivo in zagnano.

Foteljaši se ne bi več ničesar dotikali. Niti s palčko, kot se reče. Nič čudnega, da se v medijih take zgodbe, narejene od daleč in v rokavicah, potem tudi občinstva ne dotaknejo. To pa seveda še najbolj paše skrivačem vseh sort, ki ne bi ničesar razkrivali javnosti oziroma bi delili samo tisto, kar je v njihovem interesu. Zato je delo redkih preostalih zagovornikov klasičnega žurnalizma na terenu toliko bolj pomembno in dragoceno.

»Kaj nam tajijo lisice,« se poje v starem reklamnem džinglu za tale časopis. Dokler bodo novinarji in fotografi, hitri in drzni na tipkovnici oziroma sprožilcu kot naš nagrajeni dvojec, bomo v imenu resnice še lahko lovili zvite lisice. No, pa saj terenci najdejo tudi junake. Zgodi se, da jih celo naredijo.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije