Komentar Dušana Malovrha: Vrata zaprta

Tekmovanje športnikov in športnic, ki med tekom na smučeh streljajo s puškami, bo letos potekalo prav med paritveno sezono ogroženega divjega petelina.

Lov nanj je prepovedan že 20 let, kljub temu pa se je po navedbah Lovske zveze Slovenije v zadnjih 15 letih še za tretjino zmanjšal delež aktivnih rastišč, kakor se imenujejo mesta, na katerih se med parjenjem zbirajo samci in samice.

Pokljuka je eno zadnjih strnjenih zatočišč divjega petelina pri nas, celotna slovenska populacija šteje le še med 550 in 600 živali (Atlas ptic Slovenije, 2019). Zaradi upadanja števila rastišč in osebkov na njih so v TNP določili tako imenovana mirna območja, biatlonska proga pa je v tretjem varstvenem pasu parka zelo blizu mirnega območja divjega petelina. Organizator je omejil število gledalcev na 3000, uporabo zvočnih in svetlobnih naprav ter spremljevalne prireditve prestavil na Bled. In pristojni so dovolili izvedbo tekmovanja.

Po drugi strani pa so v istem narodnem parku 16. novembra za promet popolnoma zaprli državno cesto v dolino Vrata. S tem so dostop do vršacev močno otežili ljubiteljem gora, turnim smučarjem in navadnim izletnikom, ki se poleti tam nočejo drenjati (in plačevati zasoljene parkirnine). Zapornico so menda spustili zaradi zimskih razmer, ki pa jih v tej zimski sezoni zelo dolgo ni bilo.

Da zapora še velja (do 15. marca), me je minulo nedeljo, na zadnji dan zimskih šolskih počitnic, opozorila rdeča luč na semaforju pred odcepom v dolino. Tudi če bi lahko, ne bi zavili, saj smo se peljali čez mejo na Svete Višarje – eni smučat, drugi sprehajat in občudovat stvaritve narave, vere in kulture. 1789 metrov nad morjem, kjer se stikajo romanski, germanski in slovanski svet, stoji cerkev.

Medtem ko se jih v Slovenji, ko ni bogoslužja, že lep čas zaklepa – razumljivo, drugače bi jih lopovi oplenili –, so vrata Višarske Matere Božje romarjem, smučarjem in vsem drugim odprta tudi zunaj »delovnega časa«. V svetišču so številne umetnine in dragocenosti, zagotovo so že koga zasrbeli prsti, ko je ugotovil, da je v poltemi popolnoma sam. Pa vendar božjega hrama ne zaklepajo.

»Vsi smo tu doma, nihče od tu ne more izriniti drugega,« sem prebral v knjižici Svete Višarje. V cerkvi sem jo kupil na zaupanje, ko ni bilo nikogar – 7,90 evra sem skozi režo spustil v leseno škatlo.