Komentar Dušana Malovrha: Zakaj ne električni?

Zeleni prehod prinaša veliko dilem in polemik – od avtov do bojlerjev – ampak glede glavnega menda dvomov ni: prihodnost bo zelena ali pa je ne bo. (Zelene politične stranke najbrž ne prosperirajo več oz. nimajo šans za večji preboj, ko pa je na dlani, da bo morala biti vsa politika bolj ali manj zelena, če hočemo preživeti.) Menda je neizogibno, da bo tudi naša mobilnost električna in celo v jeziku dolenjskih Romov se avtu vizionarsko reče – letrika.

Na cestah je več kot očiten pravi bum električnih koles. Poleti sem v Kranjski Gori sedel v kafiču ob prometnici na naš najvišji cestni gorski prelaz Vršič. Tisoč šeststo enajst metrov nad morjem je to, pa vendar so se tja gor valile trume kolesarjev in kolesark, tudi že priletnih in na prvi pogled brez kondicije, a tudi brez težav – na elektriko. Z navadnim biciklom ne bi prevozili niti ležečega policaja, s pomočjo baterij pa zanje ni več ovir. Res, revolucija. Pri preboju električnih dvoslednikov, se pravi avtomobilov, pa se močno zatika.

Že spomladi in poleti je bila njihova prodaja zelo slaba, glede na jesenske podatke pa že govorijo o katastrofalnem letu. Razlogov, pišejo strokovnjaki, je več. Poleg strahu pred recesijo in posledično refleksnega zategovanja pasu navajajo na prvem mestu cene, ki so kljub ekosubvencijam za povprečnega državljana še vedno previsoke (v primerjavi s cenami bencinarjev in dizelašev), potem pa še zlasti infrastruktura (polnilnic je premalo, polnjenje vzame preveč časa) in seveda doseg električnega avta z enim polnjenjem.

Pred časom smo se – na bencin – odpeljali na izlet v Italijo. Od izhodišča blizu Ljubljane do našega cilja Milana je po Google maps 506 kilometrov ali pet ur in pol vožnje. Rezervoar karavana smo napolnili na meji v Novi Gorici in z enim tankom prevozili do cilja in nazaj do naše meje, kjer smo spet tankali. Električnih avtov s takim dosegom ni veliko (če sploh), le bolj zmogljivi pa bi zmogli vsaj polovico takšne poti, a z obveznim večminutnim ali nekajurnim postankom za polnjenje. Skratka: komplicirano, zamudno, drago. In ko mi moj pooblaščeni mehanik in prodajalec na vsaki testni vožnji po servisu zadnjih nekaj let na isto vprašanje – kako pa kaj elektrika? – odgovori z ahhh (in tri pikce), je celo meni, ki pojma nimam, vse jasno.