Komentar Dušana Malovrha: Žan ljubezni – kje ste bili?

So dogodki, velikokrat tudi samo trenutki, ki se nam za vse življenje vtisnejo v spomin. Z nekaterimi od njih se v naše možgane uskladiščijo tudi z njimi povezane drobnarije. Kje ste bili, ko je človek stopil na Luno, kaj sem pil, ko se mi je rodil sin ...?

Ko sta padla dvojčka v New Yorku, sem se katastrofi čudil v službi, gledali smo CNN in kar nismo mogli verjeti. Očitno tudi ne bom nikoli pozabil, kje sem bil in kaj sem počel, ko je odšel s tega sveta dosmrtni predsednik bivše države SFR Jugoslavije Josip Broz - Tito. Ob vrnitvi s prvomajskih praznikov iz Češkoslovaške je imel naš avtobus gumidefekt v Avstriji. Med popravilom smo čakali v bližnji restavraciji, ko je pristopil natakar in dejal: Ihr president hat gestorben. Vaš predsednik je umrl. Potem smo šli na avtobus in turistični vodnik je začel peti jugoslovansko himno.

Spominjam se tudi, kje sem bil šest let prej, ko se je nogometna reprezentanca Jugoslavije uvrstila na svetovno prvenstvo v Nemčiji leta 1974. Prenos tako imenovane majstrce, odločilne tekme proti Španiji, sem mali fuzbalerček prvošolček lahko gledal pri stari mami. In videl Katalinskega – počivaj v miru, Josip –, ki je modre s skokom do neba in golom z glavo popeljal na zaključni turnir. Malce samo dvomim: ali sem gledal že v barvah ali še črno-belo televizijo.

Dobro pa vem, da je bil 13. junija 2000 prenos nogometnega eura zagotovo v barvah – slovenskih. Zlatko Zahović dvakrat in Miran Pavlin enkrat sta zatresla srbsko-črnogorsko mrežo za vodstvo Slovenije s 3:0 proti FR Jugoslaviji. Medtem ko so tisoči rajali v Charleroiju v Belgiji, sem bil v službi. V pisarni smo najprej noreli, nato pa si pogrizli vse nohte, da bi ostalo vsaj pri izidu 3:3.

Žal me tudi včeraj v Münchnu ni bilo zraven, med 20.000 rojaki, kar je menda slovenski svetovni navijaški rekord, saj doma nimamo prizorišča, ki bi prenesel tako množico. Žreb vstopnic za tekme Kekovih fantov me pač ni osrečil, zato sem bil v službi. In tipkal, namesto da bi navijal na Allianz Areni ali vsaj v fan coni sredi bavarske prestolnice. Tudi ta dan, pardon, Karničnikov Žan ljubezni, si bom zapomnil do kosti. Zmaga ali poraz gor ali dol. Ali izenačenje v zadnji sekundi, jebiga.

Upam le, da mi do naslednje take zgodovinske tekme naše reprezentance ne bo treba čakati naslednjih dvajset let ...