Komentar Dušana Malovrha: Zaplezarija
Tudi letošnje poletje so se razvnele debate o (dragem) gorskem reševanju vseh tistih, ki zbezljajo navkreber preslabo opremljeni in ne da bi dobro pomislili, kaj vse jih tam zgoraj lahko čaka. Strogi ljubitelji reda in gora bi takim na polno zaračunali reševanje, še zlasti helikoptersko. Res je, v japonkah ne gremo na Triglav, v gore tudi ne silimo, če Googlov vremenko v pametni telefon narekuje gromske strele.
Planinec se lahko usodno zakalkulira, še preden reče keks, pardon, vrh.
Ampak človek se lahko usodno ušteje, preden reče keks, pardon, vrh. In se tudi navzlic krasnim novim čevljem, pohodni palici in močni malici, spreju proti klopom in žuljem, klobučku in drugim pripomočkom hitro znajde v isti kategoriji z nespametnimi Madžari in Nizozemci, ki iz svojih ravnic prvič naskakujejo Alpe. Se precenijo, zaplezajo, potem pa kličejo na pomoč.
Za cilj na nedvomno primeren dan za vzpon sem si izbral velik vršac, pa ne očaka dvatisočaka. Iz doline in od daleč zgleda domače, krotek. Osvojen, še preden stopiš podenj. Kot nalašč za tvoje planinsko stanje, znanje in opremo. V knjižici z opisi tur je označen z zeleno in modro barvo, torej kot lahka, le mestoma zahtevna pot. Na zelo obiskani in priznani spletni strani piše, da gre za lahko in označeno pot. Vsa čast markacistom, ves čas sem vedel, kod hodim in kam moram. O opisovalcih poti in ocenjevalcih njene zahtevnosti pa bi rekel samo: ta švoh planin'c ta močnemu ne sme verjeti!
Napolnjen z lepoto narave in adrenalinom sem sam vseeno rinil naprej in navzgor tudi še takrat, ko se je vse manj planina in vse bolj visokogorska strmina skoraj navpik postavila, jaz pa na vse štiri. Vsak korak je bil posebej in natančno odmerjen. V strahu, da me ne bi odneslo vstran. Onstran. Na vrhu sem se vpisal v knjigo gostov in ožigosal svojo knjižico z nadmorsko višino – 1742 metrov. Lepa tradicija, ampak če bi mi zagustilo, bi najbrž bolj malo koristila tistim, ki bi me, upam, reševali. (Kljub temu da sem očitno malček precenil svoje sposobnosti).
Po šestih urah sem bil spet »na tleh«, tresočih se nog in praznih termovk. Vesel, da mi je uspelo osvojiti še en vrh v tem koščku raja, potem pa tudi varno sestopiti nazaj v vsakdanje življenje. Naslednjič pa se bom še bolj pozanimal o vzponu. In dvakrat premislil pred prvim korakom.
