Komentar Gordane Stojiljković: Ali me slišiš?
Za posledicami strelskega pohoda 13-letnika iz Beograda je umrla še ena deklica. Še ena družina več, ki je z njegovim dejanjem pahnjena v peklensko travmo, iz katere se bo težko izkopala. Zadnje tedne veliko besed namenjamo bistvenemu vprašanju, kje smo kot starši oziroma kar celotna družba tako na polno zgrešili, da se nam dogaja Amerika.
V tednu, ko smo čustvovali ob grozljivih prizorih ubitih otrok, so se v naši deželici čisto po tihem poslovili trije najstniki.
Enoznačnega odgovora ni. Nepopravljiva škoda, ki jo delajo najprej starši s svojim zgledom, potem pa šola, prijatelji in vse druge strukture, ki tako nepopisno vplivajo na naše najstnike, je neizmerljiva. Vplivala bo na celotne generacije otrok, ki bodo privekale na ta naš planet. Na eni strani so tisti, ki jim je kariera pomembnejša od otrok, na drugi pa tisti, ki komaj krpajo skozi mesec, da svojim otrokom nudijo vsaj dostojno preživetje. Ne eni ne drugi pa zanje nimajo ne moči, ne energije, ne časa, ne posluha. Čeprav imamo šole za vsako še tako obrobno stvar, pa je najpomembnejša vloga v življenju, biti starš, prepuščena improvizaciji. V tednu, ko smo čustvovali ob grozljivih prizorih ubitih otrok, so se v naši deželici čisto po tihem poslovili trije najstniki. Življenja niso vzeli drugim, temveč sebi. Eden do njih je bil zelo dober prijatelj moje najstniške hčerke. Še danes se ji v hipu zarosijo oči, ko le pomisli nanj, mene pa ob tem boli srce, ker ji te bolečine ne morem odvzeti. Globoko v sebi išče vzrok za nepojmljivo in tako dokončno dejanje, krivi se, da ni prepoznala njegove stiske in mu pomagala. Premlada je, da bi se znala soočiti z izbiro mladega človeka, ki je bila popolnoma nepotrebna.
Morda za koga razumljiva, za otroke v stiski tisti trenutek morda edini izhod, a vsekakor nepotrebna. Če bi se mladi znali soočiti s svojim težavami, če bi jim starejši znali prisluhniti, ne le poslušati, temveč tudi slišati, bi bilo njihovo odraščanje, v tem pubertetniškem obdobju že tako prepolno dvomov in stisk, vsaj za odtenek lažje. Tako pa se počutijo osamljene, zapuščene v sodobnem svetu najnovejših tehnologij in strahotnega nerazumevanja med vsemi nami. Skrajni čas je, da si nastavimo ogledalo.
