Komentar Gordane Stojiljković: Dve življenji

V zadnjem času se soočam s tihimi odhodi ljudi, ki jih zagotovo niso vzela leta, saj gre za generacije ljudi, ki se vrtijo okoli abrahama. Veliko premladi, da bi bila smrt logična, pa četudi je posledica bolezni. O samem odhodu s tuzemskega sveta nisem nikoli razmišljala preveč poglobljeno, pa čeprav že nekaj let opazujem mamin boj s hudim zdravstvenim stanjem.

Ves čas namreč svoje misli usmerjam v pozitivno smer, morda zato, da česa slabega ne prikličem sama. Saj veste, tisto, kar naši možgani mislijo, se lahko uresniči, in skušam samo živeti. Brez velikih pričakovanj.

Z vsemi dobrimi in slabimi stvarmi, ki se mi, tako kot vsakemu sleherniku, pač dogajajo. Potem pa me je nekega dne kot strela z jasnega zadela misel enega najvplivnejših kitajskih filozofov Konfucija. Ta veliki modrijan je namreč dejal nekako takole: »Človek ima dve življenji. Drugo se začne, ko se zave, da ima samo eno.« Misel se mi je globoko zasidrala, ne le v možgane, tudi v srce.

Konfucijeva misel po moje tako razkriva dve pomembni obdobji v življenju človeka. V prvem življenju je vse mogoče, pred teboj je ves čas tega vesolja, da uresničiš svoje sanje, ambicije, zajemaš življenje s polno žlico. Pogosto je prvo življenje tudi avtomatizem, ne da bi se človek zavedal dragocenosti posameznega trenutka, vprašanja o globljem dojemanju svojega resničnega jaza, o namenu svojega obstoja nekako niso na mestu. Ni časa, življenje valovi kot morje ob rahli burji, občasno pa ga butne tudi cunami. Potem pa se v nekem trenutku zaveš, da leta, desetletja življenja zletijo mimo tebe. Da je morda skrajni čas, da zaživiš na polno, da znova obudiš svoje strasti, radovednost, življenjsko energijo. Da se osredotočiš na vsak trenutek.

Zavedanje, da je naše življenje enkratno, da smo minljivi, da ne zapravljamo trenutkov z nepomembnimi stvarmi, je neprecenljivo. Omogoča nam, da se soočimo s strahovi in jih premagamo, da znova obudimo svoje skrite sanje, želje. Da počistimo s toksičnimi odnosi in negujemo le tiste, ki nas polnijo, osrečujejo. Nenadoma postane vse kristalno jasno: živeti sleherni dan, ko vsak trenutek odseva, kdo smo in kaj želimo biti.