Komentar Gordane Stojiljković: Elektronska miloščina

Po spletu je zakrožil video iz tujine, ki prikazuje sveto mašo, namesto klasične nabirke, torej pušice, v katero verniki po opravljenem obredu prispevajo miloščino v gotovini, pa med verniki kroži kar terminal POS. Prisloniš torej kartico, označiš znesek in blagajna posameznih župnij se polni. Super, torej se tudi Cerkev modernizira, pomislim, pa še sledljivost denarja oziroma doniranih sredstev je bolj pregledna.

Iz zapisa tudi izhaja, da se modernizira tudi slovenska Cerkev, saj je poslovanje s kartico menda že mogoče v blejski župniji. No, v bistvu je ta transparentnost povsem odveč, kajti darovi, donacije posebno v naši državi niso obdavčeni. Cerkvi z nabirkami – poudarjajo namreč, da denar nikakor ne gre za potrebe posameznega župnika, temveč za vzdrževanje župnije in karitativne dejavnosti – z vsako mašo v »žep pade« še nekaj dodatnega, predvsem neobdavčenega denarja. Čeprav je Cerkev dosegla, da se duhovniki, sanacija cerkva, cerkvenih ustanov in katoliške šole financirajo iz državnega proračuna. Naj spomnimo, da je po naši ustavi Cerkev ločena od države.

V bistvu bi bilo najbolj pošteno – vem, predlog je že leta 2006 predstavil takratni poslanec SNS Sašo Peče, pa ni šel skozi –, da bi uzakonili cerkveni davek, tako kot je to povsem običajno pri naših severnih in zahodnih sosedih in še kje. Torej, člani posameznih verskih skupnosti (ne samo katoliške vere) bi prispevali cerkveni davek, s čimer bi razbremenili že tako obubožan državni proračun. In potem morda nabirka, v gotovini ali po elektronski poti, sploh ne bi bila potrebna. Če pa že, bi jo lahko morda župniki namenili pomoči potrebnim faranom, ne pa za popravilo elektrike ali košenje trave okoli župnišča. Kajti običajno so med najbolj gorečimi verniki ravno tisti, ki imajo malo ali pa nič.

Nazadnje sem bila na maši v eni od cerkva na severovzhodu države, kjer so se mi zdele besede župnika, češ da ga v župnišču zebe in da potrebuje denar za drva, najmanj nespodobne. Iz prve roke namreč vem, da ljudje darujejo še zadnji evro, pa čeprav naslednji dan ne bodo imeli za kruh. Sram in strah pred tistim tam zgoraj sta namreč hujša od lakote. Vem, naivno do konca.