Komentar Gordane Stojiljković: Kot bi se ustavil čas
Ker živim v Ljubljani, mesta nikoli ne gledam skozi oči turista. A Ljubljana bi bila ob vikendih, ko se dogajajo selitve narodov proti hribom ali pa proti morju – v stilu, vse je na razdalji dobre ure vožnje, kdo bi ždel v tem betonu –, prazna, če ne bi bilo turistov.
Pa sem se neko soboto podala na potep. S kolesom, v tej vročini je vsaka pločevina absolutno odveč. Tako poskrbim tudi za čim manjši ogljični odtis. Skratka, z vetrom v laseh sem vijugala in se prebijala med ljudmi. Mogoče bi se razburjala zaradi gneče, če bi se mi kam mudilo, pa se mi ni. Večer je bil vroč, pot pa me je najprej pripeljala do Starega trga, kjer sem uletela na koncert šansonov. Pivo je hladilo razgreto telo, medtem ko sem opazovala gruče ljudi, ki jih v Ljubljano privabijo – vsaj tako pravijo analize – zelene površine, odlična ponudba dobre hrane, prijaznost domačinov in unikatne trgovinice v Stari Ljubljani, Ljubljanski grad, nabrežje Ljubljanice, trgi v samem središču.
Slišala sem jezike tako narodov nekdanje skupne države kot nemškega, angleškega, da o azijskih različicah sploh ne govorim. In ne le v Stari Ljubljani, tudi v Trnovem, kjer sem obtičala ne na enem, temveč na kar dveh pivih. Mimogrede: to ni reklama za alkohol, a piva sicer ne pijem, ker mi je pollitrska steklenica tekočine enostavno preveč.
Kolo me je zapeljalo na Metelkovo, kjer sem v mlajših letih prežurala kar nekaj noči. Če sem do takrat delila mnenje s turisti, da je Ljubljana čudovito, všečno majhno mestece, kjer lahko vandraš povsod, sediš ob Ljubljanici in se zato kot turist ne stresiraš, pa sem znova navdušena opazovala ta svet v malem, kjer ne leta, ne narodnost, ne spol, ne barva kože ne pomenijo prav nič. Kot bi se ustavil čas. Kot bi se ustavil svet. In samo bil. Sobival. Združeval. Samo upam lahko, da se temu alternativnemu mestecu ne bo zgodil Rog. Kajti tukaj ni malomeščanov iz središča mesta, ki se jezijo nad vsako prireditvijo, glasnostjo, koncerti, mladino, živalmi … Življenjem samim. Ali, kot pravi kolegica, v Ljubljani se lahko počutiš kot turist in kot tujec. Ravno prav velika, da srečaš vedno nove ljudi, ravno prav velika, da se lahko v množici tudi izgubiš.
