Komentar Gordane Stojiljković: Neopredeljena
Tik pred korono sem se na prošnjo zaposlenih v ambulanti za študente in skoraj pred abrahamom – bil je torej že skrajni čas, da svoje mesto prepustim nadobudni mladini – končno podvizala in svoj zdravstveni karton prenesla na ZD Bežigrad, saj se je pojavil mlad zdravnik, ki je sprejemal nove paciente.
Zdravnika sem videla le enkrat, saj smo se med korono v bistvu zdravili sami ali pa zelo na daleč. Verjetno se še spomnite obdobja, ki je korenito presekalo siceršnjo življenjsko dinamiko. Ko smo po dveh letih končno znova zaživeli, sem ostala brez zdravnika. Zamudila sem dolgo kolono ljudi v jutranjih urah pred ZD Bežigrad, ki se je uspešno prebila med tistih tisoč in nekaj ljudi, ki jih lahko sprejme en zdravnik.
Brez izbranega osebnega zdravnika sem zdaj že več kot tri leta in sodim med tistih 135.000 pacientov, ki se uvrščamo v nič kaj hvaležno skupino neopredeljenih. A moram priznati, da mi kljub zdravniški stavki, ki traja že peti mesec, v bistvu tako rekoč nič ne manjka. Komunikacija teče po mejlu, in to brezhibno. V sporočilu skušam podati čim bolj široko sliko simptomov, da dobi zdravnik na drugi strani čim boljšo sliko o morebitnih boleznih. Do zdaj še nisem ostala brez ustrezne obravnave.
Za zdaj nimam težav. Verjamem pa, da jih tisoči na seznamu neopredeljenih imajo. Sploh tisti, ki niso vešči računalnikov.
Pa čeprav je na drugi strani računalnika ob vsakem mojem obisku drug zdravnik. Če oceni, da je fino, da pridem in se pokažem, me naroči, sicer pa obvezno pokliče po telefonu in urediva stvari na daljavo. Za zdaj nimam težav. Verjamem pa, da jih tisoči na seznamu neopredeljenih imajo. Sploh tisti, ki niso vešči računalnikov. Zato ne morem razumeti, da pristojne institucije zavračajo zdravnike, ki želijo delati, pa jim je to onemogočeno.
Pa četudi ima zdravnik več kot 70 let in bi lahko užival zasluženi pokoj. Dejstvo je, da si želi delati, da čuti, da lahko naredi še nekaj dobrega v tem našem razpadajočem zdravstvenem sistemu. Zato morda, preden zarijejo lopato v temelje morebitne nove medicinske fakultete, ki bo menda sproducirala dovolj zdravnikov, premislek o tem, da medse znova povabijo zdravnike, ki bi si upokojensko življenje z veseljem popestrili z vsaj nekaj urami dela na dan.
