Komentar Maše Močnik: Vrtnarkine solze
V enem zadnjih zamahov vročinskih valov sem navsezgodaj, še pred zajtrkom in kavo in vsem, kar sledi, zjutraj pohitela zalivat vrt, da mi uboge rastlinice ne izdihnejo od žeje. Namen je bil dober, ampak moja jutranja rutina se za to ni zmenila, in preden uspem zaliti pol gredic, me neizogibno stisne, oprostite, srat. Nobene druge rešitve nikjer kot plastični kemični diksi skret ob robu našega urejenega uradnega vrtičkarskega območja Mestne občine Ljubljana. Vse spustim iz rok, tečem proti njemu in komaj še pravočasno planem vanj. In se skoraj onesvestim.
Ta kabina za »nujne primere« na sicer zares vzorno urejenem, do zadnje potankosti premišljeno vodenem območju za vrtnarje se izkaže za najbolj nagnusno latrino, kar si jih lahko kdo predstavlja, kemična snov v njej je očitno že davno presahnila pod arheološkimi plastmi dreka, ki se sesedajo pod povsem svežim. Zadržim dih in zamižim, a kljub temu slednjič bruhnem v pisoar tik poleg. Ker pa sem izjemno uvidevna oseba, tega na koncu poskušam za silo očistiti, zaradi česar med tem, ko se opotečem ven, bruhnem še enkrat. Omotična se preklinjam, le kaj mi je bilo tega treba, da sem si tako uničila jutro, bentim celo nad nedolžnimi posevki; mar res ne morejo biti en dan brez vode, in od vsega hudega, prestanega na latrini, prikrevsam do fontane sključena v dve gubi ter s solznimi očmi. Tam pa naletim na belolasega starca. Tudi on ima solzne oči. »Samo poglejte,« vzklikne, ko me zagleda, »kako prekrasno jutro je!« Ganjeno opeva: » … kako se prosojne meglice dvigajo nad pajčolani srebrne pajčevine, kako se rosa lesketa v mehkem valovanju zlatega polja, kako nič tišine ne zmoti, le tu in tam z barja ptica vztrepeta …«
Na koncu pribije: »Prav vesel sem, da sem zgodaj vstal in prišel sem to jutro!« Pogledam in tedaj uvidim še jaz: kako je že vedno tako urejeno, da si enkrat gor, enkrat dol. Je dal, je vzel, jin in jang, črno in belo, dobro in zlo. Si mlad in si star. Enkrat se znajdeš v bukolični liriki, drugič v črtici Charlesa Bukowskega. In glej, bilo je zelo dobro. Tako obstanem osupla pred spoznanjem o dialektičnosti življenja, medtem ko začne v daljavi v jutranji konici hrumeti obvoznica kot reka, ki se nikdar ne ustavi in noben trenutek v njej se ne ponovi dvakrat.
