NA KOŽO
Komentar Jaroslava Jankoviča: Neodgovorno
Ključen problem je, da okolja preprosto ne moremo dojeti kot sebi zelo nevarnega.
Odpri galerijo
FOTO: Milos Bicanski Getty Images
Lani so v Italiji prvič v zgodovini z denarjem in zaporom kaznovali kmeta, ki je neodgovorno škropil sadno drevje sredi dneva. Sijalo je sonce in čebelice so letele na cvet in seveda nikoli več priletele nazaj v panj. Vsi evropski čebelarji, tudi slovenski, so vzkliknili: »Končno!« Pravzaprav bi lahko čebelarjem očitali, da nimajo sočutja, saj težko nekomu privoščimo, če gre za rešetke. Pogosto kriminalca vidimo kot žrtev in iščemo razumevanje zanj. Stockholmski sindrom pač. Vendar imajo najbrž čebelarji prav. Nasilje nad našim okoljem, v katerem živimo, pravzaprav res ni nikoli kaznovano. Pred leti je neki kmet v Loški dolini stresel gnojnico na eno mesto in okužil pitno vodo kraškega podzemlja. Več kot 200 prebivalcev je moralo k zdravniku, en otrok pa je umrl.
Bil sem pred leti v Bohinjski Bistrici, kjer je neki ugledni domačin, sorodnik znanega politika, sredi turističnega apartmajskega naselja zjutraj ob osmih streljal na zavarovano sivo čapljo. Prijavila ga je kar njegova sestra: »Ker ga imam dovolj!« mi je rekla, ko sem jo srečal na cesti. V gostilni se je pogovoru z njim pridružil naravovarstveni nadzornik, zaposlen v Triglavskem narodnem parku, in možakarju odločno stopil v bran. Toda možakar mi je pokazal tudi reko Bistrico, katere leva stran je bila zaraščena s travo, desna pa čista. »Vidite. Čistilna naprava je pokvarjena in nihče je ne popravi!« Elegantno mi je podal vago, češ, mene lovite zaradi čaplje, medtem ko že leto in pol spuščajo svinjarijo v reko.
Oblast ni nikoli zmogla definirati, kdo je izpustil strupene odpadne vode proizvodnje v ta potok ali ono reko. Za odloženo strupeno blato v Hočah, Dramljah, Pivoli so nepredstavljivo dolgo potrebovali, da so odkrili nepridiprava s težkimi tovornjaki – drajaksarji. Čeprav je bila dobra sled. Kot da bi mrgolelo podjetij s tovrstnimi odpadki.
Ključen problem je, da okolja preprosto ne moremo dojeti kot sebi zelo nevarnega. Naravovarstveno usmerjeni biologi, gozdarji in drugi, v glavnem državni uslužbenci, v svojem varovanju narave nikoli ne prestopijo v politiko, se pravi tja, kjer imamo opravka s človekom, njegovim častihlepjem, nečimrnostjo, cinizmom, pohlepom, z njegovo lažnivo naravo, brezčutnostjo in seveda neskončnim primitivizmom. Kjer se je treba izpostaviti. Ne bi rekel, da bo kmalu bolje.
Bil sem pred leti v Bohinjski Bistrici, kjer je neki ugledni domačin, sorodnik znanega politika, sredi turističnega apartmajskega naselja zjutraj ob osmih streljal na zavarovano sivo čapljo. Prijavila ga je kar njegova sestra: »Ker ga imam dovolj!« mi je rekla, ko sem jo srečal na cesti. V gostilni se je pogovoru z njim pridružil naravovarstveni nadzornik, zaposlen v Triglavskem narodnem parku, in možakarju odločno stopil v bran. Toda možakar mi je pokazal tudi reko Bistrico, katere leva stran je bila zaraščena s travo, desna pa čista. »Vidite. Čistilna naprava je pokvarjena in nihče je ne popravi!« Elegantno mi je podal vago, češ, mene lovite zaradi čaplje, medtem ko že leto in pol spuščajo svinjarijo v reko.
Oblast ni nikoli zmogla definirati, kdo je izpustil strupene odpadne vode proizvodnje v ta potok ali ono reko. Za odloženo strupeno blato v Hočah, Dramljah, Pivoli so nepredstavljivo dolgo potrebovali, da so odkrili nepridiprava s težkimi tovornjaki – drajaksarji. Čeprav je bila dobra sled. Kot da bi mrgolelo podjetij s tovrstnimi odpadki.
Ključen problem je, da okolja preprosto ne moremo dojeti kot sebi zelo nevarnega. Naravovarstveno usmerjeni biologi, gozdarji in drugi, v glavnem državni uslužbenci, v svojem varovanju narave nikoli ne prestopijo v politiko, se pravi tja, kjer imamo opravka s človekom, njegovim častihlepjem, nečimrnostjo, cinizmom, pohlepom, z njegovo lažnivo naravo, brezčutnostjo in seveda neskončnim primitivizmom. Kjer se je treba izpostaviti. Ne bi rekel, da bo kmalu bolje.
