NA KOŽO
Komentar Jaroslava Jankoviča: Pir in čiki
Račun je zlasti poštena informacija, na katerem je spisano, kaj vse smo spili ali pojedli in za koliko.
Odpri galerijo
FOTO: M-production/shutterstock
O računih in davkih ne vem nič. Že pred korono izpete in dokaj bizarne oglaševalske kampanje Vklopi razum, vzemi račun mi do danes ni nihče pojasnil. Kaj mi bo pravzaprav račun, če ti pa nekje na Tirolskem ali Nizozemskem račun spišejo po starem, na pravokotni beli blokec z znakom kakšnega proizvajalca sadnih sokov. Najlepšega sem pred leti prejel na Kolpi na nekem kmečkem turizmu. Pisalo je: 4 pire, 4 x pasulj, čiki, kokta in domači sok. Že malce utrujena mlada kelnarca je potegnila črto in spretno izračunala vsoto. A to je menda nelegalno, saj mora vsaka branjevka za pol kilograma solate z domačega vrta izstaviti račun iz kase, opremljen z davčno številko itd.
Že, že, račun. Račun je zlasti poštena informacija, na katerem je spisano, kaj vse smo spili ali pojedli in za koliko. Zakaj na kmečkih turizmih, bifejih, pušn šankih, poletnih barih ob rekah in jezerih nimajo pavšalnega davka?
Za prav vsak slovenski bife, kitajsko restavracijo ali pa prestižno Michelinovo gostilno se da, s pomočjo denimo števila jutranjih kav, prodanih malic, števila kosil ..., zelo natančno ugotoviti, koliko prometa ustvari en tak lokal. Zakaj tako?
Menda zato, da gostinci ne bi goljufali države. Dvomim, da je slednja zagnala gornjo kampanjo zato, da bi zavarovala nas potrošnike. Spomnim se prvega stanovanjskega kredita, ki sem ga želel predčasno delno poplačati, pa to ni bilo mogoče. Banka pač ni dovolila. Samovoljno, mimo vseh sodobnih evropskih standardov poslovanja. No, potem smo naslednje leto vstopili v EU in bančnik me je poklical in rekel: Sedaj lahko, prišla je direktiva! Sliši se res bedno. Neko osnovno pravico do poplačila smo osvojili z direktivo!
No, včasih naletimo tudi na prijetnejše stvari. Oni dan mi je trgovka naredila sendvič z žemljo in salamo, malico iz dijaških časov. Okus salame je bil enak. Pa menda ne smejo delati sendvičev. In še, pred tednom dni mi je nepridiprav z avtomobila ukradel tablico. Prijavil sem in šel po nove, sicer bi moral dokazovati, da nisem bil jaz tisti, ki je čez mejo poskušal prešvercati ukradenega beemveja. Stalo je manj kot 30 evrov. Solidno. Niso pa imeli okvirjev. »Tudi v skladišču jih ni,« je rekla prijazna uslužbenka. Tako so tablice, z vožnjo do druge trgovine, stale precej več.
Račun je zlasti poštena informacija, na katerem je spisano, kaj vse smo spili ali pojedli in za koliko.
Že, že, račun. Račun je zlasti poštena informacija, na katerem je spisano, kaj vse smo spili ali pojedli in za koliko. Zakaj na kmečkih turizmih, bifejih, pušn šankih, poletnih barih ob rekah in jezerih nimajo pavšalnega davka?
Za prav vsak slovenski bife, kitajsko restavracijo ali pa prestižno Michelinovo gostilno se da, s pomočjo denimo števila jutranjih kav, prodanih malic, števila kosil ..., zelo natančno ugotoviti, koliko prometa ustvari en tak lokal. Zakaj tako?
Menda zato, da gostinci ne bi goljufali države. Dvomim, da je slednja zagnala gornjo kampanjo zato, da bi zavarovala nas potrošnike. Spomnim se prvega stanovanjskega kredita, ki sem ga želel predčasno delno poplačati, pa to ni bilo mogoče. Banka pač ni dovolila. Samovoljno, mimo vseh sodobnih evropskih standardov poslovanja. No, potem smo naslednje leto vstopili v EU in bančnik me je poklical in rekel: Sedaj lahko, prišla je direktiva! Sliši se res bedno. Neko osnovno pravico do poplačila smo osvojili z direktivo!
FOTO: M-production/shutterstock
No, včasih naletimo tudi na prijetnejše stvari. Oni dan mi je trgovka naredila sendvič z žemljo in salamo, malico iz dijaških časov. Okus salame je bil enak. Pa menda ne smejo delati sendvičev. In še, pred tednom dni mi je nepridiprav z avtomobila ukradel tablico. Prijavil sem in šel po nove, sicer bi moral dokazovati, da nisem bil jaz tisti, ki je čez mejo poskušal prešvercati ukradenega beemveja. Stalo je manj kot 30 evrov. Solidno. Niso pa imeli okvirjev. »Tudi v skladišču jih ni,« je rekla prijazna uslužbenka. Tako so tablice, z vožnjo do druge trgovine, stale precej več.
