NA KOŽO
Komentar Jaroslava Jankoviča: Rdeča, rumena in zelena v plastiki
Le predelano mleko v sir ali rdeča, zelena in rumena paprika v plastičnih banjicah omogočajo dodano vrednost.
Odpri galerijo
FOTO: Alexraths/gettyimages
Onidan mi je znanec kmet zatrdil, da bo v naslednjih desetih letih v Sloveniji propadlo 80 odstotkov kmetij. »Potem bodo večje postale še večje in konkurenčne. Drugače tudi ne more biti.« Nisem se strinjal z njim, saj si kmetijo še vedno predstavljam kot domačijo s sadovnjakom, veliko lipo na dvorišču, pod njo pa staro hrastovo mizo, s psom čuvajem, ki zalaja na tujca, in kravami na paši, ki zvečer same pridejo domov.
Vendar je znanec nadaljeval, da je naše kmetovanje že ta trenutek, kljub subvencijam in nepovratnim sredstvom, zaostalo.
»Če nam je všeč ali ne, smo danes navajeni kupovati papriko v plastičnih banjicah, sortirano po velikosti in barvi, od rdeče, zelene do rumene.« Barva iste sorte menda ne vpliva na okus, a poleg tega da kupujemo, tudi obedujemo z očmi. Ni namreč vseeno, ali se ob paradižniku v skledi v teh vročih dneh, poleg čebule, zasvetijo rumeni ali zeleni trakovi paprike. Rdeča menda ni primerna, ker je tudi paradižnik rdeč, ne.
Če kmet proda krompir, papriko, paradižnik, kumarice, bučke ... v rinfuzi, se pravi na veliko, v zabojih, potem bo za zelenjavo iztržil točno toliko, kolikor mu je trgovec, zadruga ali kak drug posrednik pripravljen plačati. Cena pa se oblikuje glede na to, koliko za papriko odštejemo na veletržnici v Italiji.
Slovenski kmet s tovrstno prodajo nima nobenega manevrskega prostora. Če ne bi bilo suvencij in nepovratnih sredstev za traktorje, priključke in opremo in seveda pridnih rok pa žene v službi, bi še danes orali s starimi IMT-jevci ali štorovci.
V trgovinah na Zahodu so na policah stoječe in svetleče alumplast vrečice s kislim zeljem, peso ... In ne več ležeče. Temu bi moral naš kmet slediti. Le predelano mleko v sir ali rdeča, zelena in rumena paprika v plastičnih banjicah omogočajo dodano vrednost. Toda kako temu slediti, saj je treba vsak stroj na kmetiji opravičiti s številom delovnih ur, sicer si avtomatično v minusu. To pomeni, da je treba kmetijo oz. proizvodnjo širiti. Toda kam? Od Goričkega v Piran je 200 kilometrov. Bojim se, da je v kmetovi napovedi kar preveč resnice.
Vendar je znanec nadaljeval, da je naše kmetovanje že ta trenutek, kljub subvencijam in nepovratnim sredstvom, zaostalo.
Le predelano mleko v sir ali rdeča, zelena in rumena paprika v plastičnih banjicah omogočajo dodano vrednost.
»Če nam je všeč ali ne, smo danes navajeni kupovati papriko v plastičnih banjicah, sortirano po velikosti in barvi, od rdeče, zelene do rumene.« Barva iste sorte menda ne vpliva na okus, a poleg tega da kupujemo, tudi obedujemo z očmi. Ni namreč vseeno, ali se ob paradižniku v skledi v teh vročih dneh, poleg čebule, zasvetijo rumeni ali zeleni trakovi paprike. Rdeča menda ni primerna, ker je tudi paradižnik rdeč, ne.
Če kmet proda krompir, papriko, paradižnik, kumarice, bučke ... v rinfuzi, se pravi na veliko, v zabojih, potem bo za zelenjavo iztržil točno toliko, kolikor mu je trgovec, zadruga ali kak drug posrednik pripravljen plačati. Cena pa se oblikuje glede na to, koliko za papriko odštejemo na veletržnici v Italiji.
Slovenski kmet s tovrstno prodajo nima nobenega manevrskega prostora. Če ne bi bilo suvencij in nepovratnih sredstev za traktorje, priključke in opremo in seveda pridnih rok pa žene v službi, bi še danes orali s starimi IMT-jevci ali štorovci.
FOTO: Alexraths/gettyimages
V trgovinah na Zahodu so na policah stoječe in svetleče alumplast vrečice s kislim zeljem, peso ... In ne več ležeče. Temu bi moral naš kmet slediti. Le predelano mleko v sir ali rdeča, zelena in rumena paprika v plastičnih banjicah omogočajo dodano vrednost. Toda kako temu slediti, saj je treba vsak stroj na kmetiji opravičiti s številom delovnih ur, sicer si avtomatično v minusu. To pomeni, da je treba kmetijo oz. proizvodnjo širiti. Toda kam? Od Goričkega v Piran je 200 kilometrov. Bojim se, da je v kmetovi napovedi kar preveč resnice.
