Komentar Jerneja Suhadolnika: Nov zgodovinski kongres Uefe
Del reformnega paketa Evropske nogometne zveze je bila omejitev števila mandatov predsednika in drugih članov izvršnega odbora na tri. Omejitev ne velja retroaktivno, zato se bo Čeferin v Rimu potegoval za svoj prvi polni mandat (2019-2023), torej bi lahko zasedal nogometni vrh stare celine do leta 2031. Kdo ve, ali bi bil Grosupeljčan pripravljen tako dolgo voditi Uefo; večkrat nam je že namignil, da najbrž ne, toda življenje je polno presenečenj.
(Delo, 7. januar 2019)
Da Čeferin drugič zapovrstjo ni imel protikandidata, je dosežek, ki ga morda ni pričakoval niti Aleksander, a ne smemo biti presenečeni. Je človek z močnim značajem, z izjemno sposobnostjo voditeljstva, ne le vodenja, človek jasnih ciljev, stališč in vrednot – nogometnih, družbeno-socialnih in političnih. Strukturirana osebnost, ki si zasluži biti tam, kjer je. Težko je priti iz majhne države, postati predsednik tako velike organizacije in pričakovati, da boš kar tako vodil ljudi in na koncu koncev vladal.
(Zvonimir Boban v Delu, 22. april 2023)
Potem ko sem izrazil svojo največjo zaskrbljenost in popolno nestrinjanje s spremembami statuta, mi je predsednik odgovoril, da ne vidi nobene pravne ali moralno-etične težave okrog tega. Glavni reformi Čeferina na Uefi sta bili prav pravili, da nihče ne sme biti na predsedniškem mestu dlje od 12 let oziroma tri mandate.
(Boban v javnem pismu, 25. januar 2024)
Žal nam je, da Boban odhaja, toda to v ničemer ne bo spremenilo odnosa Hrvaške nogometne zveze (HNS) in Uefe.
(predsednik HNS Marijan Kustić, 25. januar 2024)
***
Tako bi bilo mogoče asketsko in terminsko strniti razvoj dogodkov na Evropski nogometni zvezi (Uefi) okrog števila mandatov, za katere bi se lahko hipotetično potegoval sedanji predsednik Aleksander Čeferin, in nedavni odziv (odstop) njegovega tesnega sodelavca Zvonimirja Bobana. Po obstoječem statutu bi lahko Čeferin kandidiral vsaj še enkrat, potem ko so mu leta 2023 v Lizboni delegati z aplavzom zaupali drugi štiriletni mandat na čelu Uefe.
Pod črto: najmanj sedem let je de facto razumljeno, da bi lahko Čeferin hipotetično vodil Uefo do leta 2031 – o tem so govorili navzoči že na kongresu v Atenah 2016 –, de iure pa je to postalo znano 20. aprila 2021 po zgodovinskem kongresu v Montreuxu. Nogometni svet je bil tedaj resda postavljen na glavo, saj je Uefa sredi covidnih izzivov (do)bila bitko tudi s t. i. superligo, malokdo je zaznal preostale vsebine dnevnega reda zasedanja Uefe ob Ženevskem jezeru. Delegati so tedaj soglasno potrdili tudi spremembe statuta, med drugim 22. in 69. člen, ki govorita o tem, da mandati predsednika in članov izvršnega odbora izpred 1. julija 2017 ne štejejo v omenjeno kvoto treh. To je to okrog »dileme«, ki naj bi delila nogometno družino.
Razumljivo, da so nekateri tako v Sloveniji kot na tujem vznemirjeni in celo živčni – prve namreč ženeta zavist in domnevna politična oportunost, druge obsedna želja po obvladovanju nogometa, predsednik Uefe je namreč vplivna funkcija, ki seže daleč zunaj nogometnega miljeja.
Manj razumljivo je (bilo), da tega ne sprejme ali ne razume Zvonimir Boban, nekdanji vrhunski nogometaš in pozneje visoko izobraženi funkcionar v vrhu Fife, AC Milana in Uefe. Leta 2004 je v Zagrebu uspešno zagovarjal diplomsko delo z naslovom Krščanstvo v rimskem imperiju. Četudi odmislimo, da je v slabih odnosih zapustil tako Zürich kot Milano, se je tudi Čeferinu očitno pridružil bolj v stilu Poncija Pilata kot v krščanskem slogu.
Čas bo odgovoril na vprašanje, s kakšnimi nameni je prišel Boban v Nyon in tri leta močno podpiral Čeferina. Celo v zagrebškem časopisu Sportske novosti, ki jih je nekoč vodil prav Boban in tam še danes premore »svoje« novinarje, so izpostavili tezo nekaterih dobro obveščenih oseb iz nogometnega miljeja, da gre morda za (propadli) načrt Bobana, ki je morda računal na to, da bi leta 2027 lahko postal predsednik Uefe tudi sam.
»Po novem«, kot je morda spoznal, to naj ne bi bilo mogoče, zato se je umaknil vsaj delno užaljeno, kot lahko ocenimo iz vsebine in konteksta javnega pisma, v katerem ni skrival niti čustev. Kot da bi se odločil v trenutku in brez premišljevanja – kot ob razpadu Jugoslavije, ko je z nogama skočil v glavo srbskemu policistu na znameniti prelomni tekmi Dinama in Crvene zvezde na Maksimiru.
Vsebinskega razloga za razočaranje namreč Boban ni mogel imeti v letu, ko bo denimo zaživela reformirana liga prvakov, s katero bodo pridobili tako »veliki« kot »majhni«, med katere sodijo tudi slovenski klubi. Letošnji slovenski prvak bo imel denimo 25 odstotkov večjo možnost za preboj v ligo prvakov, kot jo je imela lani Olimpija – namesto štirih klubov bo prek veje državnih prvakov napredovalo med elito pet imen –, enako velja za »Bobanov« Dinamo in druge klube iz držav, ki na Uefini lestvici kotirajo nižje od 12. mesta. Toliko o vse večjem vplivu najbogatejših klubov na Uefo.
***
Novic in »novic« najbrž ne bo zmanjkalo niti v prihodnje. Ne pozabimo, da je Čeferin že »spomladi 2016 obljubil organizacijo enega od velikih turnirjev skandinavskim državam v zameno za njihovo zgodnjo podporo« – vsaj tako so govorili nekateri pred volitvami v Atenah. Potem pa so dobili euro Nemci, Britanci, Italijani in Turki, finale lige prvakov pa Madrid, Pariz, Istanbul, London in München. Drži le, da bo naslednji teden pred Čeferinom in Uefo še eden v nizu zgodovinskih kongresov v zadnjih osmih letih.
