KOMENTAR
Komentar Jerneja Suhadolnika: Španci spet osvojili svet
Če bi jih želeli prenesti v Ljubljano, bi moral župan zgraditi dodatnih deset Mesarskih mostov.
Odpri galerijo
Jernej Suhadolnik, poročevalec s SP v Rusiji
Svetovno prvenstvo so že zaznamovali Harry Kane, Cristiano Ronaldo in Romelu Lukaku, ki jim nihče ne more odvzeti zabitih golov. V ospredju sta tudi Rusija in VAR – mundial naj bi bil polomija, VAR uspešnica, toda zgodilo se je obratno, le vprašajte Srbe, Angleže in Portugalce. Skupaj rajajo Rusi in tujci, v navijaških območjih zmanjkuje prostora. Posebno mesto vendarle pripada – španskim navijačem. Oziroma špansko govorečim obiskovalcem mundiala.
Številne napise dobrodošlice »Dobro požalovat!« bi lahko spremenili v »Bienvenidos!«, ruski policisti bi si morali namesto tradicionalnih velikih klobukov začasno nadeti sombrere ... To bi bilo mogoče podkrepiti tudi empirično. Ob gostiteljih Rusih so prav ameriški navijači najbolj številni. Največ jih prihaja iz ZDA, sledijo Mehičani, v resnici pa gre za navijače z istim izvorom. Sledijo Brazilci, Kolumbijci, veliko je tudi Argentincev, Perujcev in – Kostaričanov.
Kostarika v Rusiji ni ponovila uspeha izpred štirih let, ko je opravila s tremi nekdanjimi svetovnimi prvaki in zasedla prvo mesto v skupini pred Urugvajem, Italijo in Anglijo, nato pa brez poraza izpadla šele v četrtfinalnem spopadu z Nizozemsko. Toda njeni navijači spadajo med najbolj zveste in zaželene. To se je potrdilo tudi v dneh pred drevišnjo tekmo Kostarike in Švice v Nižnem Novgorodu. Kostaričani so se zlili z domačini na zelenih površinah nad Oko in Volgo, zaljubljeni pari se fotografirajo z lepotami v ozadju in to potrjujejo z zaklenjenimi ključavnicami na prvem bližnjem mostu. Če bi vse želeli prenesti v Ljubljano, bi moral župan zgraditi dodatnih deset Mesarskih mostov ...
Za špansko govoreče navijače je značilen tudi velik ponos. Ne slečejo majice z državnim grbom – zbudijo se v njej, enako oblečeni končajo dan po zadnjem šilcu vodke; pivo jim nekako ne steče. Pri tem ni razlike med Argentinci, Kolumbijci, Mehičani ali Kostaričani – vsi živijo za nogomet. Na ruskih tleh jih diha v mundialskem ritmu več kot pol milijona.
Špansko govoreči ne cenijo zgolj svojih korenin, ampak tudi svoje znanje. Kako si drugače pojasniti dejstvo, da je španščina materni jezik kar enajstih selektorjev na tokratnem mundialu? Le štirje delujejo v domovini (Tabarez, Sampaoli, Ramirez in Hierro), štirje v bratskih državah (Pekerman, Gomez, Gareca in Osorio), trije so krenili v novo okolje: Španec Roberto Martinez vodi Belgijo, Argentinca Hector Cuper (Egipt) in Juan Antonio Pizzi (Savdska Arabija) pa arabski reprezentanci.
Španščina je torej zmagovalka mundiala še pred začetkom izločilnih bojev.
Ne zato, ker bi tam predstavljala največjo jezikovno družino, saj tudi arabske države v Rusiji zastopajo 175 milijonov prebivalcev, a le najmanjšo od štirih vodi domačin. Špansko govoreča skupnost le dokazuje, da v tem stoletju vlada nogometni družini na igrišču in ob njem. Španski klubi so osvojili zadnjih pet izvedb lige prvakov in štiri od zadnjih petih finalov evropske lige, špansko govoreča Čile in Urugvaj sta v Južni Ameriki sklatila z vrha Brazilce ...
Če bi jih želeli prenesti v Ljubljano, bi moral župan zgraditi dodatnih deset Mesarskih mostov.
Številne napise dobrodošlice »Dobro požalovat!« bi lahko spremenili v »Bienvenidos!«, ruski policisti bi si morali namesto tradicionalnih velikih klobukov začasno nadeti sombrere ... To bi bilo mogoče podkrepiti tudi empirično. Ob gostiteljih Rusih so prav ameriški navijači najbolj številni. Največ jih prihaja iz ZDA, sledijo Mehičani, v resnici pa gre za navijače z istim izvorom. Sledijo Brazilci, Kolumbijci, veliko je tudi Argentincev, Perujcev in – Kostaričanov.
Kostarika v Rusiji ni ponovila uspeha izpred štirih let, ko je opravila s tremi nekdanjimi svetovnimi prvaki in zasedla prvo mesto v skupini pred Urugvajem, Italijo in Anglijo, nato pa brez poraza izpadla šele v četrtfinalnem spopadu z Nizozemsko. Toda njeni navijači spadajo med najbolj zveste in zaželene. To se je potrdilo tudi v dneh pred drevišnjo tekmo Kostarike in Švice v Nižnem Novgorodu. Kostaričani so se zlili z domačini na zelenih površinah nad Oko in Volgo, zaljubljeni pari se fotografirajo z lepotami v ozadju in to potrjujejo z zaklenjenimi ključavnicami na prvem bližnjem mostu. Če bi vse želeli prenesti v Ljubljano, bi moral župan zgraditi dodatnih deset Mesarskih mostov ...
Za špansko govoreče navijače je značilen tudi velik ponos. Ne slečejo majice z državnim grbom – zbudijo se v njej, enako oblečeni končajo dan po zadnjem šilcu vodke; pivo jim nekako ne steče. Pri tem ni razlike med Argentinci, Kolumbijci, Mehičani ali Kostaričani – vsi živijo za nogomet. Na ruskih tleh jih diha v mundialskem ritmu več kot pol milijona.
Špansko govoreči ne cenijo zgolj svojih korenin, ampak tudi svoje znanje. Kako si drugače pojasniti dejstvo, da je španščina materni jezik kar enajstih selektorjev na tokratnem mundialu? Le štirje delujejo v domovini (Tabarez, Sampaoli, Ramirez in Hierro), štirje v bratskih državah (Pekerman, Gomez, Gareca in Osorio), trije so krenili v novo okolje: Španec Roberto Martinez vodi Belgijo, Argentinca Hector Cuper (Egipt) in Juan Antonio Pizzi (Savdska Arabija) pa arabski reprezentanci.
Španščina je torej zmagovalka mundiala še pred začetkom izločilnih bojev.
Ne zato, ker bi tam predstavljala največjo jezikovno družino, saj tudi arabske države v Rusiji zastopajo 175 milijonov prebivalcev, a le najmanjšo od štirih vodi domačin. Špansko govoreča skupnost le dokazuje, da v tem stoletju vlada nogometni družini na igrišču in ob njem. Španski klubi so osvojili zadnjih pet izvedb lige prvakov in štiri od zadnjih petih finalov evropske lige, špansko govoreča Čile in Urugvaj sta v Južni Ameriki sklatila z vrha Brazilce ...
