Komentar Jerneja Suhadolnika: Sporočilo za Evropo iz Pariza

»Vedel je, da ne bo vnovič kandidiral, zakaj je šel potem čez vse te težave? Zvenel je kot eden od likov iz Botra. Odgovoril je namreč, da je želel videti, kdo so njegovi pravi prijatelji, zato je želel speljati spremembe tudi čez kongres. V zadnjih mesecih so namreč vsi govorili le o tem, da si želi s spremembo statuta zagotoviti možnost za vnovično kandidaturo v letu 2027. Ljudje, ki so mu očitali, da želi spremembe le zaradi lastne koristi, ti ljudje, vključno z mano, so mu dolžni opravičilo.«

S temi besedami se je odzval na četrtkovo novinarsko konferenco predsednika Uefe Aleksandra Čeferina Kaveh Solhekol, glavni komentator britanske TV Sky Sports, eden od najvidnejših britanskih športnih novinarjev, ki sicer ne skopari s kritikami na račun svojih tarč in velja za enega bolj pronicljivih na Otoku. Posrečeno je zadel bistvo zgodbe zadnjih mesecev, četudi z zamudo.

Kdor v četrtek popoldne ni bil navzoč v konferenčni sobi v Maison de la Mutualité, v kateri se je gnetlo dobrih sto novinarjev in nekateri najtesnejši Čeferinovi sodelavci, bo težko razumel, kako močno je Grosupeljčan šokiral prisotne. Kot bi ga pripravila Philip Kotler in Sun Tzu. Novinarji namreč v zmedi niso našli niti pravih vprašanj, niti pozneje niso vedeli, kako naj komentirajo razplet kongresa. Več vedo povedati o razpletu nekateri »poznavalci« v 1200 km oddaljeni Sloveniji, ki pogosto ne ločijo med ofsajdom v nogometu in ofsajdom v hokeju, občasno niti med Uefo in Fifo ne.

To resda ni ključno sporočilo vrha Evropske nogometne zveze (Uefe) v središču Pariza. Prav tako ni pomembno, da so na koncu spoznali zmoto celo Angleži, morda najbolj ponosen in obenem vase zaverovan narod v Evropi. Kdor slednjega ne verjame, naj konec junija v Kölnu pozorno prisluhne vprašanjem, ki jih bodo angleški novinarji dan pred tekmo zastavljali slovenskemu selektorju Matjažu Keku.

Sam sem tega že vajen, navsezadnje sem si v živo na štadionih ogledal vseh šest dosedanjih tekem Slovenije in Anglije; vselej je bilo podobno – predvidevajo, da moraš biti ponosen, ker lahko igraš z njimi, in sprašujejo le o tem, kako se počutijo Slovenci, ko nasproti njih stojita Wayne Rooney ali Harry Kane. Premagati da jih tako ali tako ne moreš, četudi so se proti Srečku Katancu v Stožicah izvlekli skozi šivankino uho.

Tudi zato bi bilo odlično, če bi Keku 25. junija uspelo zrežirati senzacijo, od katere je bil pred 14 leti ob južnoafriški obali Indijskega oceana oddaljen le za strel Zlatka Dedića v 85. minuti tekme.

Ključno sporočilo se vendarle skriva nekje drugje. Le redko katera evropska ali tudi nacionalna inštitucija se lahko pohvali s takšno enotnostjo, kot jo je v sredo in četrtek izkazala Uefa, kar je na žalost dobro le za nogomet, manj obetavno pa za staro celino.

Spremembi statuta je nasprotoval le angleški predstavnik Mark Bullingham – formalni predsednik nogometne zveze je princ William –, celo novopečeni predsednik ukrajinske nogometne zveze Andrej Ševčenko se je le vzdržal glasovanja, četudi je dober prijatelj odstopljenega Zvonimirja Bobana. Ševčenko najbrž ni pozabil reševanja Šahtarjevih nogometašev iz nesrečnega Donjecka ... Kdor misli, da so preostali delegati podprli spremembo statuta s figo v žepu, več razkriva o sebi kot o predsednikih Danske, Avstrije, Nemčije, Irske in drugih.

Potrdilo se je, da nogomet lahko združuje nepredstavljive figure. Malokdo je opazil, da je član izvršnega odbora iz ruske zveze, Aleksandr Djukov, sedel med Angležem Davidom Gillom in Nizozemcem Justom Speejem, torej med predstavnikoma držav, ki močno podpirata Ukrajino v njeni obrambi pred ruskim okupatorjem. Gill in Djukov sta normalno kramljala.

»Nogomet ima pomembno vlogo tudi pri vzgoji fantov in deklic, vsi moramo pomagati pri tem. Hvala, predsednik Čeferin, za napore, ki jih vlagate v razvoj ženskega nogometa in nogometa mladih, to je ključno. Socialno vzdržno okolje je naša vizija, nogomet ima pri tem pomembno vlogo. Vedite, da je predsednik Francije vas najmočnejši zaveznik,« je izpostavila na kongresu francoska ministrica za šport, Emmanuel Macron pa je dan pred tem dobil podpise 26 članic EU za podporo Uefi v njenem boju za ohranitev evropskega modela športa, torej proti superligi.

Ob pogledu na Evropsko unijo ali pogosto že posamezno državo članico si lahko le želimo, da bi bil glas Evrope odločen in enoten tudi pri drugih strateško pomembnejših izzivih v svetu.