Komentar Jureta Apiha: Slovenske novice 30

Trideset let je kratka doba, vendar dovolj, da se svet dvakrat obrne. Ko smo se v Delu osamosvajali iz družbenega lastništva in samoupravne organiziranosti, so bili na oblasti novinarji in sindikati. Uprava je le s težavo veslala med svojim poslanstvom ter interesi in pritiski zaposlenih. Časopis Delo, nekdaj temeljna organizacija združenega podjetja, je postal družba z omejeno odgovornostjo, d.o.o., brez vseh podpornih funkcij razen trženja, brez tiskarne, brez prodaje, vendar tudi brez zavez in podrejenosti.
Tit Doberšek, ki so ga novinarji postavili na čelo uprave, me je povabil zraven.


In smo začeli od začetka, kar je bilo težko, vendar tudi velika prednost. Dotacij Socialistične zveze, s katerimi sta bili vzdrževani nizka cena in ne prav racionalna organiziranost, zaposlenost in produktivnost, ni bilo več. Odpuščali seveda ne bomo, raje poskusimo z istim moštvom narediti več. Ideja, da bi vsak dan v tednu poleg Dela izdali še ožje profiliran tabloid – v ponedeljek športni Finale, v torek žensko revijo Ona, v sredo zabavni Delo plus, v četrtek časopis za duhovnost Romar, v petek Vikend, se ni izkazala. Primerjalna raziskava, ki smo jo izvedli z Janezom Damjanom, pa je lepo pokazala veliko pomanjkanje branja za manj zahtevne bralce. Vse časopisne hiše so se s svojimi prestižnimi prilogami gnetle za politični vpliv in priznanje novih elit.

Le Dnevnik se je s svojim Nedeljcem širil tudi na podeželju in med manj angažiranimi bralci. Uspešno. Dejstvo, da je na svetu več povprečnih kot nadpovprečnih in več radovednih kot brezbrižnih, nas je spodbudilo k razmišljanju o neopredeljenem, nezateženem, tudi zabavnem časopisu, ki služi edinemu bogu, elementarni človeški radovednosti. Nekateri so seveda vihali nosove, vendar so nam toliko zaupali, da se je velika večina zaposlenih pridružila projektu. Ustanovili smo novo časopisno podjetje, katerega družbeniki smo bili zaposleni, ki smo se za to odločili. Tisti, ki se niso, jim je bilo pozneje žal. Ker pa je postal projekt kmalu že nespodobno donosen, ga je bilo pač treba že čez leto ali dve spet združiti z matično družbo.

Marjan Bauer, Miši, je bil dopisnik iz Sarajeva, odličen novinar s pretanjenim občutkom za časopisno novico, za ljudi in tudi za njihovo drugo plat. K srcu si je vzel zgodbo o Šeherazadi, ki je živela le tako dolgo, kolikor so njene zgodbice pritegovale pozornost krutega šaha. Razumel je, da o usodi časopisa odločajo bralci, njihov interes in naklonjenost, in ne politiki in vplivneži. Odprl je novo stran v zgodovini slovenskega novinarstva. Stopil je bližje bralcu kot kdor koli drug dotlej in zmagal.
Naklada Slovenskih novic je kmalu dosegla Delo in ga hitro tudi presegla. Že dolgo je najnakladnejši in najuspešnejši slovenski časnik in vzor mnogim, ki so mu sledili. Ker je Miši začrtal in vzgojil vrsto sodelavcev in naslednikov, je časnik uspešen, tudi ko se je umaknil.

Meni pa je še vedno lep spomin na začetek, ko smo s Futuro in Igorjem Arihom orali ledino, ko smo s promocijsko akcijo zbudili zaspano sceno, in ko so po Ljubljani korakale mažoretke, godba na pihala pa igrala njihovo himno Kakšne so danes Novice?/Kakšen je danes ta svet?/Kaj nam solijo lisice?/Kakšen je, kadar je lep?

Na betonskih protitankovskih ovirah, ki so jih teritorialci že postavljali po cestah, pa so naši fantje z dovoljenjem vrhovne komande tiskali bržkone v svetu edinstven primer zunanjega oglaševanja – Slovenske novice, vsak dan na preži.