Komentar Jureta Predaniča: Pravične kazni ni

Slovenija bi morala dobiti prvega zapornika s tako hudimi zločini na vesti, da ga nič več ne more rehabilitirati do te mere, da bi bil spet pripravljen na življenje v družbi. Tako je prepričano tožilstvo, in zato za Petra Gaspetija, ki je vzel življenje stricu, dedku in babici, predlagalo dosmrtni zapor. A se sodišče za to ni odločilo, ker da življenja sorodnikom ni vzel na zahrbten oziroma grozovit način.


Razlikovati med ubojem in umorom včasih ni enostavno, tudi pravnikom. Vsak odvzem življenja, razen nenameren, morda v pijanskem pretepu, je zahrbtno dejanje, bi lahko ob tem pomislil povprečen človek. In težko bi mu oporekali. A v družbi, v kateri verjamemo v druge priložnosti in ne v načelo oko za oko, razlikujemo med dejanji, ki si zaslužijo milejši ali strožji pregon, čeprav so posledice enake: odvzem najbolj svete stvari, človeškega življenja. Tako velja, da uboj postane umor šele, če je storjen v t. i. kvalificirani obliki. V praksi to pomeni, če nekdo nekomu vzame življenje na grozovit ali zahrbten način, iz morilske sle, iz koristoljubnosti, iz brezobzirnega maščevanja, v hudodelski združbi itd.

Čeprav so nekatere stvari – na primer umor zaradi denarja, torej iz koristoljubnosti – načeloma bolj jasne in jih prej razume vsak slehernik, pa se večkrat torej zaplete v drugih primerih. Tožilstvo je torej prepričano, da je Gaspeti zagrešil umore, sodišče, da gre za uboje. »Zavedamo se, da se pri tako hudih kaznivih dejanjih vedno znova odpira vprašanje, kaj je pravična in primerna kazen za tako dejanje. Lahko delimo stališče, da pravične kazni za tako dejanje ni,« je celo ob izreku sodbe dejala predsednica sodnega senata Marjeta Dvornik. S primerom pa se bo zagotovo ukvarjalo še najmanj višje sodišče.

Kazen 30 let zapora v veliko primerih zaradi starosti storilcev lahko pomeni dosmrtni zapor. Tu pa imamo opravka s 25-letnikom, ki bo po prestani kazni v srednjih letih in ki ni pokazal niti kančka obžalovanja. Zato imajo sodišča še toliko večjo odgovornost, da bo njihova odločitev na koncu res pravilna. Posledice napačnih odločitev, denimo v primeru Luke Vlaovića, ki se je izmazal z nekajletno kaznijo zaradi poskusa uboja in ne najmanj 15 leti zaradi poskusa umora, lahko spremljamo zdaj, ko mu ponovno sodijo za dva poskusa umora zaradi domnevne zastrupitve bivše žene in otroka, čeprav bi moral sedeti še za prvega.