NA KOŽO

Komentar Jureta Predaniča: Za solato gre!

Kjer Slovenec zakoliči ograjo, mu takoj sledi rojak z lastno tehnično oviro.
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: Piroschka Van De Wouw Reuters
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Piroschka Van De Wouw Reuters

Tam, kjer se začne Šiška, nasproti Hale Tivoli, so po drugi svetovni vojni zrasli bloki, mimo katerih se dnevno v službo v Ljubljano vozi na tisoče ljudi. Najbrž jih ni veliko, ki vedo, da ti v sebi skrivajo bogastvo – ogromno notranje dvorišče, redko dragocenost v časih, ko so cene zemljišč poletele v nebo. Obdano z vseh štirih strani skriva oazo zelenja. Nekateri so si tam uredili celo vrtičke.

Pravzaprav gre za dve dvorišči in dve skupnosti, saj so bloki ločeni v skupini, ki ju seka Jesenkova ulica. Tu se je skozi leta spontano dogajal eksperiment, ki je zaradi različnih odločitev na vsaki strani ulice pripeljal do dveh različnih vzporednih svetov.

V skupini blokov, kjer sem kupil stanovanje, se je pred mnogimi leti nekdo od staroselcev očitno odločil, da ima dovolj sosedovega psa ali pa otrok iz sosednjega bloka, ki jim žoga uide in mu tacajo po skrbno negovani solati. Ali pa je nekomu preveč ambiciozna kumara ušla predaleč na tuje ozemlje. Kdo bi vedel. Rešitev je prišla v ograji, ki je zemljišče, ki pripada temu bloku, ločila od drugih.

Kjer Slovenec zakoliči ograjo, mu takoj sledi rojak z lastno tehnično oviro, in tako so bila zemljišča blokov ločena – stanovalci pa tudi. Razen peščice posameznikov, ki za ograjami obdelujejo svoje dragocene kulture in ki so si tako vzeli za talce vse prebivalstvo, se ne zdi, da ima od dvorišča še kdo korist. Mulec, ki zdolgočaseno nabija žogo, se hitro pobere domov, saj družbe tu ni. Ko sem opazil sosedovega sina, ki je skozi množico ograj sošolcu vpil, da se morata kasneje dobiti, sem pomislil, da bi bil med njima prav lahko tudi Veliki kanjon. Na ograje se požvižga le Baltazar, ki se, spretno kot ilegalni migrant, pretihotapi na tuje ozemlje in tam v posmeh vsem sonči svoj razkošni kožuh.

Kaj se je v preteklosti dogajalo v drugi skupnosti in ali je tam tudi kdaj kraljeval Vrtičkar, ne vem. Vem pa, da tam ni ograj. Zato se s tega dvorišča sliši otroški smeh in se lahko družijo tudi stanovalci iz različnih blokov. Poleti, kot mi je sol na rano stresel znanec, organizirajo celo letni kino za vse otroke! Do takšne ideje med ograjami ne more priti ...

Sam vem, v kakšnem svetu bi raje živel. Vem pa tudi, da zlahka najbrž ne bo šlo, saj je Vrtičkar teritorialna sorta, ki srdito brani svoje. Čeprav ni na svojem.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije