Komentar Lare Paukovič: V idealnih božičnih filmih se skoraj vedno dogajajo čudeži
Se še spomnite Lindsay Lohan? Malo po začetku novega tisočletja je sodila med najpopularnejše igralke in med drugim zaigrala v hitih, kot so Zlobna dekleta, Odštekani petek ali Sreča pa taka. Ker tisto obdobje ni bilo najbolj prijazno do mladih žensk, je zapadla v droge in alkoholizem, česar ji mediji, ki so jo ves čas vlačili po zobeh in ji dihali za ovratnik, niso odpustili in čez čas se je umaknila iz javnega življenja.
Prevrtimo do leta 2022: Lohanova je stara 36 let in se odloči za vrnitev v svet filma. Njen povratniški film, izdan novembra lani, nosi naslov Falling for Christmas – gre za enega tistih klišejskih filmskih izdelkov z veliko snega, nepričakovano romanco, čudovitimi božičnimi drevesci, prasketajočim kaminom, veselimi obrazi in protagonistko, ki pred »usodnim« božičem živi »napačno«, potem pa doživi izjemno duhovno preobrazbo, ugotovi, kaj v njej resnici vzbuja radost, mimogrede pa najde še ljubezen.
Morda igralkina izbira ni naključje. Pred leti sem pisala o božičnih pesmih, njihovi vseprisotnosti in tem, kako jih nekateri ravno zaradi te zlajnanosti in pocukranosti goreče sovražijo, a božični filmi niso nič manjši kult, pa tudi tovarna denarja. Ravno tako so za marsikoga posebna love-hate kategorija, ki je kakopak že navdihnila številne kolumne in eseje, med drugim »Zakaj so nam všeč slabi božični filmi«, pred nekaj leti objavljenem na portalu Huffpost.
Vemo, da je kaj takega popolnoma nerealistično, pa vendar si po tihem želimo, da bi vsaj v predbožičnem času lahko verjeli v čudeže.
Božični filmi torej zelo pogosto sledijo preprosti, že skoraj blatantno očitni premisi: protagonistka v velikem mestu živi na način, za katerega je sicer prepričana, da je ustrezen, največkrat ima uspešno kariero, morda celo partnerja, vendar ne ve, da ji v življenju nekaj manjka – to bo ugotovila s pomočjo nepričakovanih dogodkov, ki se bodo razpletli malo pred božičem, ko se bo vrnila v domači manjši kraj in dala prednost »božičnim« vrednotam, kot so ljubezen, družina, skupnost, sreča in tako dalje, ter skrivnostnega neznanca, ki je včasih tudi moški iz njene preteklosti. Če ne gre za to premiso, pa gre za različne zgodbe posameznikov, ki se povežejo ravno na božični večer.
Poleg tega idealen božični film skoraj vedno vsebuje omembo tega, da se za božič dogajajo čudeži oziroma da je »vse mogoče«, kar se, ko se vse karte zložijo, kot se morajo, seveda potrdi. Po mnenju piske članka na Huffpostu se nas večina zaveda, da so božični filmi nerealistični in obrtniško slabi, vendar si kljub temu radi vsaj na vsake toliko časa privoščimo kakšnega. Zakaj? Ker ponujajo občutek varnosti, ker imamo radi preproste rešitve, ker so tako banalno pozitivni, da nam dvigajo moralo, ker ponujajo kratek pobeg iz realnosti, ker so naši možgani narejeni tako, da iščejo srečne konce, ker nagovarjajo naše moralne vrednote – in ker nam dovolijo sanjati.
Vemo, da je kaj takega popolnoma nerealistično, pa vendar si po tihem želimo, da bi vsaj v predbožičnem času lahko verjeli v čudeže; v deux-ex-machina, ki bi razrešil na videz brezizhodno situacijo. Trenutno bi to marsikdo potreboval. Ne govorim samo o vojni, ampak tudi o stanju družbe, ki ga je v intervjuju za Onoplus dobro opisal voditelj in novinar Jani Muhič: dejal je, da trenutno ne pozna nobene družine, ki ne bi imela nobene skrbi, naj bo zdravstvena, finančna ali službena – zato je še toliko bolj pomembno, da poslušamo in spremljamo drug drugega. Moč skupnosti, torej, ki prav v božičnih filmih vedno doseže svoj polni potencial.
