Komentar Lare Paukovič: Čas za človečnost
Ulovile so me vrstice, ki so se mi zapisale v zadnji kolumni. Potem ko sem zatrjevala, da bi me na dopustu v delovno stanje spravila le »katastrofa svetovnih razsežnosti«, sem namreč zadnja dva dneva na morju preživela malodane prilepljena za zaslon prenosnika, nejeverno spremljajoč podobe »najhujše naravne katastrofe v samostojni Sloveniji«.
Podobe so bile – in so še vedno – srhljive. Urejene družinske hiše, ki jih je s seboj odnesla deroča voda. Sobe, skoraj do vrha polne vode, v katerih plavajo pohištvo, knjige, na kupe predmetov, ki so nekoč nekomu nekaj pomenili. Poplavljeni, uničeni avtomobili. Reševanje otrok iz zalitega vrtca. Čeprav sem vedela, da je del Slovenije, kjer stanujem, k sreči ostal nepoplavljen, sem bila ob prihodu domov kljub temu ganjena ob pogledu na toplo, suho stanovanje, ki ga tolikokrat jemljem za samoumevno, razmišljam, kako fino bi bilo imeti večjo kuhinjo, več prostora za knjižne police in podobne pretenciozne malenkosti. To je moj dom in služi mi odlično, saj mi daje streho nad glavo, toliko ljudi pa se je zdaj znašlo v situaciji, ko si želijo samo, da bi ga dobili nazaj ali pa ga povrnili v prejšnje stanje.
Ker je zame nepojmljivo, da čez noč ostaneš brez doma ali polovice predmetov v njem, prostori pa naenkrat potrebujejo popolno prenovo, ne razumem, kako lahko katastrofe, ki sprožijo množico osebnih tragedij, ki jih bodo ljudje, ko se ves hrup poleže, razreševali še mesece, leta, nekateri izkoriščajo za preusmerjanje pozornosti ali, še huje, okoriščanje. Dobrodelnost ljudi je trenutno, in lepo je to opazovati, res na vrhuncu: ne samo, da praktično vsi prispevamo finančna sredstva, ogromno posameznikov se je odpravilo na teren, pomagajo pri sanaciji škode, organizirajo zbiralne akcije, prinašajo obroke. Pa vendar so se po drugi strani po družbenih omrežjih začela širiti opozorila, naj bodo ljudje previdni, saj se na pozive dobrotnikov, ki bi radi prizadetim v poplavah podarili pohištvo, oblačila, otroške vozičke ..., odzivajo ljudje, ki se jih poplave niso dotaknile, so pa zavohali priložnost, da podarjene reči prodajo naprej in pokasirajo dobiček.
Nekemu znancu se je kljub agoniji vseh, ki jim je poplavilo imetje, zdelo vredno javno izpostaviti predvsem to, da »je treba v prihodnjih tednih in mesecih paziti, da vas ne bo kdo nategnil s poplavljenim avtom«. Ker ljudje, ki jim je poplavilo hišo in avto, ta hip najbrž nimajo drugih skrbi, ampak komaj čakajo, da nekaj malega vložijo v avto, da bo spet videti kot nov, ga prodajo naprej in vas nategnejo. Nekomu drugemu se zdi sporno, da ljudje iz ljubljanskih blokov na facebooku označujejo, da so na varnem, češ, njih poplave itak ne bi mogle zadeti, ampak samo iščejo pozornost. Kot bi pozabil na poplave v letih 2010 in 2014, ki so močno prizadele tudi Ljubljančane, in ja, tudi ljudi v blokih.
Društvo Humanitarček pa je pisalo o ljudeh, ki želijo poplave izkoristiti za to, da se znebijo napol polomljene krame, pohištva in podobno, ki jo vsiljujejo žrtvam poplav kot dobronamerno pomoč in se za nameček še razburjajo, če je kdo ne želi vzeti. Pri društvu, ki je trenutno med najbolj dejavnimi na terenu, so zato poudarili, da ni pomembno samo, da pomagamo, temveč tudi, kako to storimo – treba je vzpostaviti sistematično mrežo pomoči in ves čas spremljati, kakšne so potrebe na terenu. To je čas za človečnost, ne za egoizem, koristoljubje in zdravljenje lastnih frustracij.
