Komentar Lare Paukovič: Deci, fuzbal, pivo

Prejšnji teden se je začelo 17. evropsko prvenstvo v nogometu. Tudi ljudem, ki živimo v svetu, ki se ga športne vsebine redko dotaknejo, beseda evropsko ali svetovno nekaj pomeni. Pomeni, da gre za športni dogodek večjih razsežnosti, da bodo po zunanjih površinah in v lokalih postavljeni veliki zasloni, da bodo v času ključnih tekem ulice prazne, da bo vsa pozornost javnosti usmerjena v izstopajoče športnike, da se dogaja nekaj posebnega, pa nas bodo celo v trgovinah opozarjale posebne edicije izdelkov, denimo sladoleda ali toaletnega papirja.

Evforija je še toliko večja, če na takem tekmovanju sodeluje Slovenija. Leta 2010 smo se Slovenci denimo uvrstili na svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki. Takrat sem hodila v gimnazijo, in čeprav nihče v razredu ni bil mrzličen nogometni navdušenec, smo se dogovorili, da si gremo, kakih deset se nas je nabralo, na Gospodarsko razstavišče ogledat tekmo z reprezentanco ZDA. Vzdušje je bilo izjemno, čeprav so nas vmes ničkolikokrat zalili s pivom. Tudi pozneje smo se organizirali in nekaj tekem, celo zatem, ko je Slovenija izpadla, spremljali pri katerem sošolcu ali sošolki doma. Športni dogodek je tako postal priložnost za večkratno druženje, ki nas je še dodatno povezalo. Da evropskega prvenstva v košarki leta 2017, ko smo Slovenci dosegali izjemne rezultate in nazadnje zmagali, sploh ne omenjam: vročice v državi v tistem času se ne da zares opisati, moral si biti zraven.

Če torej skrajšam: v bistvu so mi tovrstni dogodki, četudi sem športna flegmatičarka, zelo pri srcu, razširijo mi obzorja in poskrbijo za pravo mero dopamina. A če me kaj ob takih priložnostih izrazito moti, je to seksističen govor, ki se začne pojavljati v določenih segmentih javnega prostora. Še preden se je letošnje nogometno prvenstvo zares začelo, je na facebooku nekdo objavil neokusen vic, šel je nekako tako: Draga, začel se je fuzbal, kaj če bi šla ti malo na sprehod? Seveda, dragi, odvrne ona, kdaj pa pridem nazaj? On pa: 14. julija!

Toda to je bil šele začetek, konservativni spletni portali namreč niso dolgo čakali, da bi nas začeli opremljati z nasveti, kako preživeti »mesec, ko bodo moški prilepljeni na televizijske zaslone«. Eden takih člankov nas poduči, da moška navdušenost nad 'fuzbalom', ob čemer, dodajam najbolj znani stereotip, radi zvrnejo kak kozarec, dva ali tri 'pira' (smo pa ja narod, ki se ne brani alkohola), njihovih žena ne bi smela pretirano motiti. Kot ženske rade hodimo po trgovinah ali beremo lepe revije, moški pač najdejo zadovoljstvo v napeti tekmi.

Zato naj ta mesec, ko bodo moški očitno kampirali v dnevni sobi s kolegi in hektolitri piva ali bodo pač stalno abonirani v lokalnem baru, izkoristijo za svoje zadeve, na primer da počnejo tisto, za kar sicer ni časa (ker se njihov svet drugače očitno vrti okoli moškega?), preživijo večer s koktajli v ženski družbi, če si že res želijo družbe partnerja, pa naj se mu pridružijo ob gledanju nogometa in ob tem zanj pripravijo kakšno dobro jed. Mimogrede, članek je napisala ženska. Ob nadaljnjem brskanju po spletu najdete tudi vsebine, ki vas usmerijo, kako se z moškim pogovarjati, da boste zanj bolj zanimivi od nogometne tekme, kar se že skoraj bere kot parodija, a žal ni. Neizmerno sem vesela, da me take pavšalne delitve v mojem mehurčku ne dosežejo, zato lahko zapišem samo – če se v zapisanem najdete, ni kriv šport: zelo verjetno ste v napačnem razmerju.