Komentar Lare Paukovič: Delovni dopust?
Kakšno mnenje imate o delu na dopustu? Jaz vsako leto slabše. To je tudi razlog, da sem kolumno, ki jo prebirate, medtem ko, upam, dremam pod borovci, napisala in oddala vnaprej. Kolumne so ena redkih zadolžitev, ki jih navadno nesem s sabo na dopust, saj imam prenosnik tako ali tako s sabo za gledanje filmov in nič me ne stane, če dobro urico ali dve na italijanski terasi, v lokalu v Lizboni ali kjerkoli že sem, posvetim ukvarjanju z izbrano aktualno temo. Toda letos sem se prvič odločila, da bom tudi to storila vnaprej, samo zato, da se lahko v polnosti predam dopustniškemu vzdušju, ko nekje na sredini počitnic pozabiš, kateri dan sploh je in koliko je ura, samo si, vstajaš pozno, raziskuješ, uživaš v lokalni kulinariki, ješ sladoled, spoznavaš ljudi, zbiraš spomine, tudi tiste, ki ne bodo pristali na nobeni fotografiji ... Mar ni to najboljši občutek?
Najverjetneje se vsi ne bi strinjali z mano. Ne nazadnje delam v novinarstvu, lepem, a specifičnem poklicu, v katerem med drugim velja, da je meja med delom in prostim časom zelo tanka in da je treba biti ves čas na preži – vsaj če želiš, da te ljudje jemljejo resno. V bistvu tudi sama še pred petimi leti, recimo, nisem prav dobro ločevala med službenimi in prostočasnimi trenutki, saj imam to, kar počnem, precej rada, in prepričala sem se, da potemtakem vse, kar za službo naredim na dopustu, za vikende in podobno, ni delo. Vendar je to nevarno, kajti tvoja službena identiteta in tista zunaj službe se začneta tako prepletati, da ljudem počasi ne znaš več odgovoriti na vprašanje, kaj v življenju počneš na splošno – razen seveda, da delaš. Da pišeš. Kot je pred leti zapisal literarni kritik Aljoša Harlamov v odlični kolumni o pregaranosti in izgorelosti Delati, delati, umreti: »V ta namen moram odkriti, kaj sem še, poleg tega, da sem delavec, kdo sem še, razen vsota svojih kolumn, esejev in zapisov. Malo me je strah, kot je verjetno vsakega pisca, da bom ugotovil, da me zunaj pisanja preprosto ni.« Ljudje, ki se ukvarjajo z literaturo, imajo podoben problem kot novinarji: nikoli ne morejo zares nehati pisati. Če si oboje, pa si sploh nasankal (dobro kombinacijo poklicev sem si izbrala, ni kaj).
Pred kratkim je prijateljica in odlična notranja oblikovalka med najinim intervjujem o njenem delu in mentalnem zdravju, ki ga zaradi bolezni, ki jo je doletela pred časom, zdaj postavlja na prvo mesto, izrekla stavek, ki je do danes ostal z mano: Lara, ne rešujemo življenj. Če ste zdravnik ali gasilec, zdaj verjetno zavijate z očmi – ker veste, kako je, če ne moreš na dopust kadarkoli ali popoldne ne dvigniti telefona, saj so od tebe dejansko odvisna življenja. V oblikovalskem svetu pa nihče ne bo umrl, če se neki stranki isti večer ne javiš na telefon. Tudi v novinarstvu, čeprav bi marsikdo to rad verjel, ni nič na življenje in smrt. Še tako udarna novica bo zdrsela v pozabo. Vam bo kdo postavil spomenik, ker z dopusta tipkate članek, ker ste izvedeli za »ekskluzivo«? Verjetno ne.
Seveda se moji možgani na plaži ali na destinaciji, kjer sem na počitnicah, ne izklopijo kar avtomatsko – še vedno opažam zanimive motive in situacije in iz njih tkem ideje za prihodnje kolumne, članke, knjige ... ampak da bi me kaj na dopustu pripravilo do tega, da bi isti trenutek spustila vse in šla pisat članek? Najbrž bi se res morala dogajati katastrofa svetovnih razsežnosti, za kakršno pa upam, da je na dopustu ne doživim.
