Komentar Lare Paukovič: Dopust iz sanj

Na zadnjih letošnjih počitnicah – s partnerjem sva se ob zaključku poletja odpravila v Rim – sem naredila začetniško napako: precej priporočil za »to morate obiskati« lokacije sva našla na družbenih omrežjih. Popularnost Rima je od leta 2019, ko sem bila tam nazadnje, dosegla vrhunec (seveda je bilo mesto že prej opevano, del popularne kulture, pa vendar), svoje so naredili korona in prepoved potovanj pa vzpon tiktoka in ostalih družbenih omrežij, ki čudovito Italijo glorificirajo kot eno najbolj sanjskih destinacij, kar jih lahko v življenju obiščete – in ta kult so posebej zagrabili Američani.

Da ne bo pomote, nekateri kotički Italije so resnično dih jemajoči. Tudi pregovorni italijanski temperament, zanos, volja do življenja, princip »la dolce vita« ... Vsa ta načela, po katerih nam doma kar ne uspeva živeti, poskrbijo, da je občasen dopust pri sosedih dobrodošel odmik od napornega vsakdana. Toda vsaj tri četrtine lokacij, ki jih v Rimu opevajo družbena omrežja, ni ... no, nič posebnega. Restavracija v znani četrti Trastevere, kjer se v vrsti čaka na »najboljše testenine na svetu«? Čista past za turiste, pravijo lokalci. Osebje pa kljub temu skrbno varuje proste mize in turiste pazljivo razvršča v vrste, kot da čuvajo dragoceno zlato. K sreči se nama ni dalo stati na žgočem soncu, raje sva šla za vogal, kjer sva jedla tako okusne testenine, da bi bile v prvi restavraciji težko boljše. Pa čeprav ta »najina« lokacija seveda ni bila omenjena nikjer in po opremi ali postrežbi ni kaj preveč izstopala.

Potem na desetine »skritih« barov s terasami, na katerih menda ujamete najboljši razgled na mesto, ki je v resnici povsod bolj ali manj enak. Tudi če bi bil res izjemen in bi s posebne točke na kateri od teras lahko pokukal naravnost v papeževo spalnico, bi težko odtehtal podpovprečno, a močno precenjeno ponudbo. Opevan nočni klub v tropskem slogu? Komaj ga najdeš, na koncu pa te ne spustijo noter, ker tvoja oblačila ne ustrezajo nenapisanim pravilom, turistov pred tabo pa ne, ker »delujejo premladi«, čeprav varnostniku z mrkim pogledom osebne molijo dobesedno pred nos. Kakšna so pravila oblačenja, nama ni uspelo izvedeti. Sva se pa vrnila čez dan, ko ni omejitve vstopa. Kakšno je torej to izjemno prizorišče, za katero moraš izpolnjevati posebne pogoje? Prijetno, a spet nič posebnega. Pa še na pijačo se čaka dvajset minut.

Tudi če nimaš visokih pričakovanj, se včasih zgodi, da dopust splaniraš do pike, pa kljub temu ne gre vse tako, kot si si zamislil. Pišem iz perspektive para brez otrok, verjamem, da gre v primerih, ko dopustuje družina, lahko narobe še tisoč drugih stvari, na katere sama nisem pomislila. Ampak tudi malenkosti so včasih dovolj: hotel ima recimo najbolj neudobno posteljo od vseh, v katerih si kdaj spal, cene so absurdno visoke, četudi potovanje načrtuješ jeseni, ko naj bi bile temperature nižje, te preseneti pasja vročina, med počitnikovanjem prejmeš grenko novico, zaradi katere bi se rad nemudoma vrnil domov.

Ampak – tudi to se zgodi. Tako smo navajeni podob na družbenih omrežjih, ki nam prodajajo krasen, čudovit, nepozaben dopust, da povprečnost ni več dovolj. Vrnemo se domov in prijateljem in sodelavcem zatrjujemo, da smo se imeli krasno, izjemno, super. Si upate enkrat reči – »v bistvu ni bilo tako dobro«? Poskusite. Tudi to je osvobajajoče. Bo pa naslednjič boljše.