Komentar Lare Paukovič: Dvolični

Slaba dva tedna po odprtju novega kulturnega centra Rog, na katerem so morali zaradi protestov, ki so potekali sočasno z otvoritveno slovesnostjo, posredovati celo policisti s solzivci, javna debata o Rogu še ni pojenjala.

Fiaska na odprtju, pri čemer so protestniki, med katerimi so bili nekdanji skvoterji, veliko pa tudi preostalih aktivistov ter kulturnikov, novi Rog med drugim »popestrili« z grafiti, presenetljivo ni obsodilo veliko ljudi (kulturna scena si tega skoraj ne upa, da jih preostali kulturniki, ki so bili med protestniki, ne bi označili za malomeščane). Celotna poanta dogodka se je namreč zdaj zvedla na pomanjkanje in nedostopnost javnih prostorov za ustvarjalce v Ljubljani oziroma na boj kapitalisti/antikapitalisti (ali: podporniki gentrifikacije proti tistim, ki gentrifikacije ne podpirajo). In če hočeš biti na strani antikapitalistov, moraš seveda razumeti njihovo čečkanje grafitov po javnih mestih.

Stari Rog, trdijo nepodporniki gentrifikacije, je bil kljub pomanjkljivostim dostopen, vključujoč, sprejemajoč, skratka, naravnost čudovit prostor, novi Rog pa je hladen, kapitalističen, namenjen samo umetnikom, ki poznajo župana, predrag ... skratka, simptom vsega, kar Ljubljana postaja: predraga, neosebna in tako dalje. Toda, na katero stran naj se postavimo tisti, ki ravno tako ne moremo odobravati smeri, v katero se Ljubljana razvija, v mesto predragih nepremičnin in fensi restavracij – vendar se kljub temu ne strinjamo z narativom nekdanjih rogovcev? Morda novi Rog res ni to, kar smo sprva mislili, da bo, a bi mu morali dati vsaj priložnost, da zaživi.

Kar me v tej zgodbi v resnici najbolj zanima, je to, zakaj alternativna scena, ki jo v tem primeru poosebljajo vsi, ki so protestirali pred Rogom in na sveže stene sprejali grafite, tako rada govori o vključenosti – pa so sami ena najmanj vključujočih skupin? No, pa tudi ena najmanj organiziranih – skoraj vedno, ko se formira kakšna protestna platforma, med sodelujočimi slej ko prej pride do razkola zaradi različnih stališč. Zakaj so jih polna usta etike, morale in preostalih pravičniških floskul, ko pa je jasno, da tudi med njimi veljajo določena pravila, razmerja moči in kdo-si-zasluži-več pingponga, ki so prisotna tudi v »grdem grdem« kapitalističnem svetu?

V letih delovanja na kulturni sceni sem naletela na marsikaterega alternativca ali alternativko, po političnem prepričanju levičarja/-ko, ki ves čas pridiga o enakosti, socializmu, dostopnosti tega in onega za vse, dobrobiti za vse ljudi in podobno, zasebno pa je pač slab človek, ki tega v vsakdanjem življenju ne udejanja. Med aktivisti so ljudje, ki so bili svojčas bullyji in nočne more svojih sošolcev na gimnaziji ali na faksu (in so to v resnici še vedno), ljudje, ki so v intimnih razmerjih obupno seksistični in oblastniški, pa ljudje, ki slabo ravnajo s svojimi podrejenimi, vendar, ironično, zahtevajo enakost. Treba je sicer priznati, da je bil stari Rog res prostor za veliko ljudi, ki jih je sistem izločil.

Za take je povsem logično, da bodo rešilno bilko našli v aktivizmu, pa tudi da bodo postali sovražni do »mainstreama«, ki je jasno pokazal, da jih noče. Toda širše gledano je med protestniki in alternativci – in zdaj ne govorim več samo o Rogu – tudi veliko premožnejših akterjev, ki se za »zatirane« postavljajo predvsem zato, ker vedo, da jim bo to prineslo določeno korist ali vsaj družbeno moč. In kako protisistemsko je, da jim to, da se lahko gredo aktivizem in kritizirajo kapitalizem, nemalokrat omogoča – družinski denar?