Komentar Lare Paukovič: Jalov poskus?

Podjetje Meta Marka Zuckerberga, ki ima v lasti nekatera najpopularnejša družbena omrežja, na primer Facebook in Instagram, je poleti predstavilo novo platformo Threads, neke vrste konkurent Twitterju, ki se, odkar ga je prevzel milijonar Elon Musk, imenuje X.

Ideja Threads (Niti) je Twitterju tudi na las podobna: platforma temelji na kratkih besedilnih objavah. Vseeno se Threads, kot je dejal Zuckerberg, od Twitterja razlikuje v eni bistveni stvari: omrežje naj bi temeljilo na prijaznosti. Prav to, da se ni trudil postati prijazno omrežje, je po Zuckerbergovem mnenju namreč negativno vplivalo na Twitterjev uspeh.

Pred mesecem dni smo omrežje Threads končno pozdravili tudi v Evropi. Če ste tako kot jaz naklonjeni platformam, ki temeljijo na pisanju namesto na vizualnih vsebinah, a ste nad Twitterjem/X hitro obupali zaradi množice trolov, političnih prepucavanj in ljudi, ki so si na račun brezplodnih prepirov z drugimi, tudi če je bilo na daleč jasno, da nimajo zadostnih argumentov zanje, polnili ego, ste novo omrežje morda pozdravili z odprtimi rokami.

Poleg tega je vedno zanimivo opazovati, kako se neko družbeno omrežje obnaša v začetni fazi in kako ljudje, ki tovrstnega formata niso vajeni, so pa recimo domači na TikToku in Instagramu, previdno tipajo teren.

Prvi dnevi, morda tedni, Threads v Sloveniji so bili tako v resnici nekakšen revival dobrih starih časov družbenih omrežij oziroma nepretencioznih facebook statusov iz leta 2008. Ljudje so povsem brez zadržkov in agende pisali, kaj so jedli za večerjo, kaj jih veseli, kaj počnejo, kaj je njihova strast, katere knjige priporočajo, prosili preostale uporabnike za ta in on recept ali gospodinjski nasvet in tako dalje. Prva stran nove platforme je bila nekaj časa videti kot zbirka simpatičnih objav neznancev, ki so ti v tem ali onem pogledu presenetljivo podobni – in ki bi jih rad spoznal.

Predobro, da bi trajalo? Bržkone res. Prijateljica mi je že čez nekaj dni sporočila, da tudi na Threads zaznava vse več politične propagande, sama pa sem se vsaj temu očitno uspešno izognila, pa vendar sem naenkrat brala samo senzacionalistične odzive neznanih ljudi na to ali ono dramo, ki je okupirala javnost.

Threads je bil pač prijazno omrežje samo toliko časa – nekaj dni? –, dokler se ni pojavil prvi triger, ki je v ljudeh sprožil hudobijo. Kajti narejeni smo pač tako, da povsod iščemo dramo. Kolega je po drugi strani šaljivo komentiral, da je zdaj jasno, da smo dobili samo neintelektualno različico Twitterja.

Šalo na stran: morda gre to, da je nivo debate na Threads res nižji kot na Twitterju, pripisati temu, da so se ga – najbrž ravno zaradi obljube o bolj prijaznem omrežju, pa tudi zaradi tega, ker je neposredno povezan z Instagramom, kar pomeni, da si lahko, če si aktiven tam, avtomatsko ustvariš račun – odločili preizkusiti tudi vplivneži oziroma ustvarjalci vsebin na družbenih omrežjih, ki na Twitterju niso bili pretirano aktivni.

Z razlogom: številnim je na Instagramu ali TikToku uspelo prav zato, ker so močni v vizualnih, pogosto promocijskih vsebinah, besedno pa, roko na srce, niti ne. A vse kaže, da jih to ne moti: nekateri med njimi so se odločili celo, da bodo res zvesti namenu platforme in objavljali necenzurirane, slovnično nepravilne zapise, da bi pokazali, kako pristni so – v resnici pa so izkazali zgolj svoja ozkogledna stališča ali pa nezmožnost debate. Lepo je bilo, dokler je trajalo.