Komentar Lare Paukovič: Kraljica mature
Pred časom se je internet zabaval ob viralnem posnetku mlade Američanke, ki jo je očitno precej razburilo dejstvo, da resnični svet ni srednja šola. Vzemimo to z zrnom soli, kajti hollywoodske komedije so nas vendarle naučile, da je srednješolsko življenje v ZDA pogosto nekaj popolnoma drugega kot pri nas, razprtije med klikami, kot so popularna dekleta/navijačice, piflarji, športniki, umetniki in tako dalje, pa lahko postanejo precej dramatične, pa vendar: dekle, ki je v srednji šoli spadalo med popularneže, tako imenovane »prom queens« (kraljice mature), je zmotilo, da so »čudaki«, s katerimi je gulila šolske klopi in ki do njene družbe niso imeli dostopa, torej razne umetniške duše, piflarji, navdušenci nad animejem in podobno, zdaj naenkrat – uspešni v življenju!
»Kar naenkrat postanejo Marki Zuckerbergi, pa Fauciji (znani ameriški imunolog, op. a.) ... in oni so tisti, ki sprejemajo zakone!« se ni mogla načuditi. Kdo bi si mislil: ti čudaški ljudje so se v šoli dejansko učili! Njen posnetek, ki je bil pozneje odstranjen, ker naj bi z nestrpnimi žaljivkami že pred časom kršila pravila družbenih omrežij, je vseboval celo precej jasen poziv. »Moramo jih ustaviti! Kdo pa mislijo, da so?«
Kot rečeno je šlo za precej pretiran primer, morda celo načrtno provokacijo, pa vendar se v tem, da so ljudje, ki so v gimnaziji na vrhuncu popularnosti, pozneje v življenju lahko razočarani, ker se svet ne vrti več okoli njih, morda skriva zrno resnice. Veliko se jih, ker so že v srednješolskih (ali celo osnovnošolskih) letih izkusili praktično vse, kar se izkusiti da, hitro poroči, ima med prvimi otroke in nekoliko z začudenjem opazujejo nekdanje piflarje, čudake, ki so jih vsi zafrkavali, ali druge nekdanje sošolce, ki niso bili ukrojeni po meri mainstreama, kako šele začenjajo živeti. Nekateri se povsem izgubijo, drugi obžalujejo nora srednješolska leta in to, da niso več vlagali v izobrazbo.
Seveda to ne pomeni, da se srednješolska priljubljenost in uspeh izključujeta: verjetno bi lahko naštela tudi veliko ljudi, ki so bili že v najstniških letih priljubljeni v družbi, hkrati pa že tedaj zelo ambiciozni. Njim seveda ni hudega. A po drugi strani bi lahko enako rekla tudi zase, pa se je v najstniških letih marsikateri vrstnik ponorčeval iz mene zaradi branja knjig, umirjenosti in dosledne uporabe slovnice.
Kot najstnik o vsem tem seveda ne razmišljaš. Takrat je določen družbeni status znotraj tvoje male izobraževalne ustanove vseeno visoko na lestvici želja – če ne drugega, pa vsaj to, da te opazi predmet tvojih romantičnih hrepenenj, kar je, kot so nas spet naučile hollywoodske romance, skoraj vedno pogojeno s popularnostjo. Šale na tvoj račun in to, da se ti zdi, da nekam ne spadaš, te v resnici prizadenejo, zato razumem tendenco vsakega mladostnika, ki si želi izstopati. Trenutno imajo še težjo nalogo: priljubljeni morajo biti tudi na družbenih omrežjih, ki so glavno merilo popularnosti, hkrati pa, kot slišim, več kot kdaj prej štejejo finančni status družine in različne znamke.
Bitka je kruta, spletnega nasilja veliko, mnogi za izpostavljanje plačajo hudo visoko ceno in popustijo pod pritiskom, kar se odraža v slabem duševnem zdravju, žal tudi samomorih. Želim si, da bi jim lahko rekla: ne skrbi. Bodi neopazen. Pusti jih, naj govorijo. To ne pomeni, da bo tako ostalo: pravo pripoznanje bo prišlo, če boš sledil/a svojemu srcu in poslanstvu. In to bo tisto pravo.
