Komentar Lare Paukovič: Lažni guru
Tik pred novim letom je bila glavna tema burnih razprav v naši podalpski deželici plagiat. Po Borisu Kobalu, Mojci Mavec in še kom si je tuje zasluge v svojem priročniku za osebno rast, ki ga je pred tem navdušeno oglaševala, lastila priljubljena podkasterka in motivatorka. Sicer domnevno zaradi nenamerne napake in nepozornosti, ko v svojih zapiskih za knjigo teh vsebin ni pravilno označila in zato ni navedla avtorice, a madež je ostal, sploh ker je bilo prepisanih stavkov malce preveč.
Hočeš nočeš je dogodek sprožil širšo razpravo o nenadni priljubljenosti motivacijske literature pri nas – in kredibilnosti ljudi, ki tovrstne knjige pišejo. Koliko je še »nenamernih« plagiatov? In od kod pisci sploh črpajo širno znanje o osebni rasti? Kdor le malo spremlja slovenski knjižni trg, je namreč težko spregledal, da se je te domače produkcije v zadnjem času nabralo kar precej, lahko pa bi rekli tudi, da ji je skupno to, da po večini pišejo ljudje, ki so imeli že predhodno močno bazo sledilcev.
Ker gre za knjige, ki naj bi bralcem pomagale odpraviti določene težave in negativne vzorce ter zaživeti drugače in bolje, in ker po njih nemalokrat posegajo ljudje, ki so res v stiski, niti ni slabo, da so pod drobnogledom. Seveda nekateri bralci tovrstnega pisanja ne marajo preprosto zato, ker jim žanr self-help in njemu sorodni niso blizu, zdijo se jim osladni in še kaj, zato vse avtorje mečejo v isti koš. A v resnici so pisci, kot so Vida Igličar, David Zupančič, Danaja Lorenčič in še kdo, dokazali, da se iskreno posredovano osebno izkušnjo lahko na učinkovit način podkrepi z uporabnimi nasveti za pomoč ljudem.
Vendar pa po drugi strani ne bi smeli kar tako zamahniti z roko, ko želi znana podkasterka ljudi navdihniti s tujimi besedami, pa četudi zaradi lastne površnosti, ali ko na trg pridejo knjige »nasvetov« ljudem, pri katerih je jasno, da so nastale izključno zaradi poze, želje po zaslužku oziroma »bildanju« lastnega imidža. To enostavno ni prav.
Ampak področje samopomoči je pač najbolj dovzetno za tovrstne mahinacije. To te dni dokazuje tudi primer iz tujine. 36-letni Jay Shetty je ultra uspešen guru, podkaster, pisec, nekakšen sodobni menih, ki si je s svojim motivacijskim imperijem zgradil bogastvo v vrednosti 30 milijonov ameriških dolarjev in postal pravi zvezdnik, sodeloval je celo pri poročnem obredu Jennifer Lopez in Bena Afflecka.
Njegova zgodba je navdihujoča: v mladosti naj bi tri leta preživel v indijskem templju med menihi in se nato odločil, da bo njihovo znanje širil med ljudi, seveda pa so razsvetljenje pospremile tudi pri nas dobro sprejete knjižne uspešnice, kot sta Mislite kot menih in 8 pravil ljubezni.
Toda že dlje časa se šušlja, da Shettyjeva zgodba in vsebine niso tako avtentične, kot se želijo predstaviti. In zdaj je na dan vendarle prišlo, da naj bi bil »menih« v Indiji zelo malo časa, skoraj ves tisti čas se je mudil v Londonu, kjer je snemal youtube videe in očitno pripravljal marketinški plan za življenjsko zgodbo v slogu »od trnja do zvezd«.
To pa še ni vse: tudi on naj bi si redno »izposojal« citate drugih mislecev in jih pod svojim imenom poobljavljal na družbenih omrežjih. In ljudje so mu jedli z roke. To velja imeti v mislih vsakič, ko nas želi kdo impresionirati s svojo zgodbo o absolutnem preporodu, ki naj bi služila kot vodilo ljudem. Tudi če ne gre za prevaranta, kot je Shetty, je zgodba – skladno z žanrom – skoraj vedno dramaturško predelana.
