Komentar Lare Paukovič: Mesto nasprotij

Dogodek tedna v Ljubljani je bil minuli teden nedvomno to, da so odprli razkošni stanovanjski kompleks Palais Schellenburg. Sprehod skozi stanovanjski kompleks in bivalne enote, med katerimi nekatere dosegajo vrtoglavo ceno 4,2 milijona evrov, je bil omogočen predstavnikom medijev, ob čemer so nekateri med njimi objavili tudi intervju z investitorjem, poslovnežem Jožetom Anderličem.

Anderlič, ki je na odprtju kompleksa s prisotnimi samopašno nazdravljal s šampanjcem, ponosen, da je njegov projekt, četudi se je iz njega na koncu izcimilo nekaj drugega kot sprva obljubljena koncertno-operna dvorana, ki bi bila vsaj kulturni prispevek življenju v mestu, prišel h koncu, je v enem teh intervjujev zelo jasno pokazal, kakšno je njegovo mnenje o vseh, ki se pridušajo, da stanovanj po tako absurdnih cenah ne potrebujemo, dokler v Ljubljani ne bo dovolj stanovanj za mlade.

Narod potrebuje elito, je dejal, saj je brez nje samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. In da seveda ne gradi stanovanj za tiste z minimalcem, ker v Sloveniji ne moremo biti vsi na minimalni plači.

Ti odgovori so bili mogoče provokacija, prav daleč od dejanskega razmišljanja »elit« pa tudi ne. Nihče z veliko premoženja se ne bo opravičeval za to, da ima denar. Za to se kvečjemu opravičuje višji srednji razred, ki ga grize razredna zavest – češ, ali je narobe, da si privoščim drage počitnice sredi krize, ko marsikateri starš svojega otroka ne more peljati niti do slovenske obale?

O čem podobnem, si upam zapisati, razmišljajo kvečjemu tisti, ki so malenkost nad povprečjem – še vedno ne dovolj, da bi si lahko kupili stanovanje v Schellenburgu. Tisti, ki pa si ga lahko, živijo v popolnoma svojem svetu. Tegobe malih ljudi, delavcev, revnih študentov ... se jih ne dotaknejo ali pa jih zanimajo le do te mere, da lahko izrazijo neko lažno sočutje. To ni njihov svet. Verjamejo, da so »tisti drugi«, ki pač ne morejo uživati v luksuznih nepremičninah, avtih in tako dalje, premalo iznajdljivi, da je njihovo pomanjkanje posledica nesposobnosti in lenobe.

Podobno kot najbrž ne zanimajo ljudi, ki so pred dvema tednoma prišli na otvoritev nove restavracije Ane Roš v centru. To niso ljudje, ki bodo na anonimne spletne forume pisali, kako nezaslišano je, da je cena zrezka taka in taka, če pa so ljudje na minimalcu. Večinoma so ljudje, ki se jim zdi hrana v restavraciji najboljše slovenske chefinje vznemirljiva, ne glede na ceno, in bodo tja verjetno prihajali na redni bazi.

Ker je dejstvo: v Ljubljani takšni ljudje obstajajo. Obstajajo ljudje, ki si lahko kupujejo stanovanja v Schellenburgu, ki lahko vsak teden jedo pri Ani Roš, ki bodo predstavljali odjemalce za vsako drago trgovino ali restavracijo, ki bo še zrasla v Ljubljani.

Ljubljana tako vse bolj postaja mesto nasprotij. Na eni strani so ljudje, ki se vseh novih pridobitev veselijo, ker bodo v njihovem mehurčku odlično funkcionirale. Po drugi strani je vse več ljudi na robu pa brezdomcev, ki, kot je pokazal nedavni primer na območju Zmajskega mostu, tudi umirajo vsem na očeh.

Reakcija? Ljubljančani prosijo občino, naj jih umakne, ker se taki prizori za turiste res ne spodobijo. Češ, kaj si bodo tujci ob tem mislili o Ljubljani? Ampak v tujini so takšni prizori – tako elitne stanovanjske soseske kot popolna beda in revščina na drugi strani – že leta stalnica. Hoteli smo svetovljanskost, zdaj jo pač imamo.