Komentar Lare Paukovič: Nama in Maksi

Center Ljubljane ima že vrsto let dve prepoznavni veleblagovnici. Nama je bila prva samopostrežna veleblagovnica v Ljubljani, Maximarket ali skrajšano Maksi pa prva veleblagovnica s celovito ponudbo v Sloveniji. Veljali sta za svojevrstna simbola mesta, a prihodnost obeh je trenutno pod vprašajem. Namo naj bi čez kakšno leto zaprli, odpustili kar nekaj kadra in izvedli celovito prenovo, ki bo veleblagovnico, tako obljubljajo, preoblikovala v »sodobno nakupovalno središče«. Maksi pa zaradi spora med Mercatorjem, lastnikom prostorov Maximarketa, in Modiano, najemnikom, obratuje le delno: zaprti so pritličje in prvo in drugo nadstropje, kjer so doslej prodajali kozmetiko, parfume in oblačila. Kako se bo spor razpletel in kakšna prihodnost se piše veleblagovnici, ta hip ne ve nihče.

Napovedane spremembe so na družbena omrežja prinesle kup nostalgičnih objav, katerih skupni imenovalec je, da mesto brez Maximarketa in Name, če prvega zaprejo, drugo pa prenovijo, ne bo več isto. Da je to le še en obraz gentrifikacije in da izginjajo vse točke »stare«, bolj prijazne in dostopne Ljubljane. Pa da je nedopustno, da bodo s prenovo Name odpustili redke trgovke v Ljubljani, ki so si znale vzeti čas za kupca, mu kaj svetovati, nameniti prijazno besedo.

Seveda, odpuščanje trgovk nas upravičeno skrbi in prav je, da smo do tega kritični. Toda vse ostalo? Napovedana prenova, ki naj bi Namo iz objekta nostalgije spremenila v nekaj sodobnega? Ni nujno, da bo to slabo. Namo in Maximarket imam rada, sodita na zemljevid mojega otroštva in mladosti – z osnovno šolo, gimnazijo in fakulteto v centru mesta sem se nekako zmeraj gibala okoli teh dveh veleblagovnic, v Maksi hodila kot mula gledat revije, peresnice in obeske za ključe Nici, ki smo jih osnovnošolke zbirale, pozneje parfume in nakit, v Nami so mi, ko sem prvič zaslužila svoj denar, lepo zavili male pozornosti za vse družinske člane, njihova živilska trgovina v kletni etaži pa mi je, dokler je še obratovala, rešila marsikatero zagato glede malice ali kosila med službo.

A v nobeno od njiju se že dolgo časa nisem odpravila z namenom, da bi nakupovala. Ponudba kozmetike in parfumov je močno zaostala za spletom in tujino, poleg tega so bile cene znatno višje. Številne malo dražje »hip« znamke so k nam prišle z veliko zamudo (npr. parfumi Jo Malone) ali pa sploh ne (trendne tuje znamke, kot so Charlotte Tilbury, Fenty Beauty, Hourglass, Drunk Elephant in druge). Tudi prepoznavnih modnih znamk ni mogoče najti v nobeni od njiju. V obeh so se v najboljšem primeru prodajali modni dodatki tako imenovanih »premium« znamk, veliko pa je tudi znamk, ki imitirajo luksuzne modne hiše – namesto da bi v veleblagovnici v središču mesta raje vsaj poskusili pripeljati originalne znamke, če to ne gre, pa morda dali prostor domačim oblikovalcem in ustvarjalcem.

Ko sem lani pred črnim petkom pisala članek o nakupovalnih navadah Slovencev, mi je kar nekaj mlajših sodelujočih dejalo, da so svoje nakupovanje skoraj v celoti preselili na splet, v živo nakupujejo le še na nakupovalnih ulicah v evropskih metropolah. »Ogromno ljudi, ki imajo možnost mednarodnega nakupovanja, tudi znamk višjega cenovnega razreda, v Ljubljani fizičnega nakupovanja ne opravlja več,« je obenem povedala Breda Luthar, profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ki med drugim proučuje tudi potrošno kulturo. Morda lahko zato za trenutek prenehamo biti nostalgični in upamo, da bosta tako Nama kot Maksi stopila v korak s časom.