Komentar Lare Paukovič: Napoved prihodnosti?

Deset let lahko je ali pa ni dolga doba. Ko se v desetletju iz dvajsetletnice spremeniš v tridesetletnico, se ti včasih zdi, da je vmes minilo celo življenje. A ko pomisliš, da je pred desetletjem radijske postaje osvajala skladba Happy Pharrella Williamsa, ki je aktualna še danes, da je bil popularen »ice bucket challenge«, bizaren dobrodelni izziv, zaradi katerega so se ljudje po vsem svetu polivali z ledeno vodo, in da smo takrat že imeli instagram, le da pretežno s fotkami hrane, se leto 2014 sploh ne zdi več tako daleč ali tako drugačno od sedanjosti.

Dobrih deset let je že star tudi znanstvenofantastični film Her (Ona) z Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Romantična drama je postavljena v futuristično mesto prihodnosti, ki z izjemo višjih nebotičnikov in nekaterih že avtomatiziranih procesov (na primer telefonski seks z robotom) ni bistveno drugačno od razvitega sveta danes, Phoenix pa upodablja Theodorja, pisca pisem po naročilu, ki po bolečem razhodu z ženo razvije tesen odnos s svojo personalizirano osebno asistentko oziroma umetno inteligenco.

Ker filma nisem gledala, ko je izšel, pozneje pa se mi je večkrat izmuznil, si ob prvem ogledu pred nekaj tedni nisem mogla kaj, da Theodorjeve virtualne asistentke Samanthe ne bi vzporejala s stanjem umetne inteligence danes. Samantha vsako informacijo najde v stotinki sekunde, odziva se na okolico, zna pa biti tudi pronicljiva, zabavna, razumevajoča, zapeljiva, skratka, povsem dovolj, da se Theodore vanjo zaljubi.

Je to danes realno? Očitno ja. Moje poznavanje in preizkušanje umetne inteligence sicer ne sega dlje od ChatGPT-ja, a ker internet najde vse, najde tudi Repliko, naprednega »umetnointeligentnega družabnika, ki mu je mar za vas.« S pomočjo plačljive aplikacije si lahko izdelate avatarja po svoji izbiri, ki se hitro uči in je vedno na voljo, ko potrebujete empatičnega prijatelja. Isto podjetje je specializirano tudi za to, da ustvarja virtualne podobe mrtvih in mimicira njihov način sporazumevanja, da žalujočim olajša izgubo. Ob branju ocen na spletni strani me je spreletel srh: uporabniki pripovedujejo, kako so jim virtualni prijatelji pomagali iz depresije, da jim stojijo ob strani, ker so zaradi kroničnih bolezni njihovi stiki z drugimi omejeni, da si niso predstavljali, da obstaja umetna inteligenca, ki je tako človeška, in podobno. To takoj prikliče prizor iz filma, v katerem se Theodore sprehaja po mestu in se smeje pogovarja s Samantho, okoli njega pa so drugi ljudje, ravno tako prilepljeni na zaslone in svoje virtualne prijatelje. Tako blizu, a tako sami v tem odtujenem futurističnem svetu.

A v resnici me je v filmu še najbolj presenetilo to, da je umetna inteligenca morda grožnja pristnim odnosom, ne pa kreativnemu delu. V kreativnih poklicih ves čas poslušamo, kako nas bo prej ali slej nadomestil ChatGPT. Ampak Theodore ima še kar svojo službo pisca pisem, kar bi brez težav opravila umetna inteligenca, pa ne – samo prebere jih in predlaga izboljšave. Poleg tega mu briše odvečne e-maile, ureja mape, opravlja selekcijo in podobno. Kaj takega brez težav podpišem. In se spomnim na hudomušen viralni citat avtorice Joanne Maciejewske, ki te dni kroži po družbenih omrežjih: »Želim si, da bi mi umetna inteligenca pomagala pri pomivanju in pranju perila, da bi imela več časa za umetnost in pisanje, ne da se bo namesto mene ukvarjala z umetnostjo in pisanjem, jaz pa bom prala in pomivala.«